recenzije

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

banner
banner

recenzija

12. 4. 2011  Lifelover - Sjukdom  (Prophecy Productions, 2011)
Izza rokava zmečkanega suknjiča vam curlja kri: očitno niste dobro povili ureznine. Vroča in gosta ter rahlo lepljiva tekočina teče in teče dol po prstih, in nič ne kaže, da se bo ustavila.

Predstavljajte si, da ste na kakšnem gala dogodku (in s tem ne mislim 'kokain, viski in kurbe' gala dogodkov, temveč tiste nekoliko bolj krepostne – a tudi redkejše – prireditve). Sedite za šankom in imate groznega – in s tem mislim res brutalnega – mačka; alkohol, ki ga uživate v velikih dozah, pa noče in noče prijeti. Izza rokava zmečkanega suknjiča vam curlja kri: očitno niste dobro povili ureznine. Vroča in gosta ter rahlo lepljiva tekočina teče in teče dol po prstih, in nič ne kaže, da se bo ustavila. Poizkušate se namestiti tako, da bi na tla kapljala čimbolj diskretno. Smrdite. Hoteli ste prdniti, a ste se usrali. V grlu vas praska od cigaret in jointov in vpitja. Naročite novo pijačo in se sprašujete, ali vam je hčerka ženske, ki organizira vse skupaj, pustila kakšno spolno bolezen. Mogoče herpes ali kaj podobno neusodnega, a vseeno tipičnega.

Na drugi strani sobe nekdo igra klavir, in obrnete se, da bi skupaj z drugimi zdolgočasenimi obrazi buljili v tega povzpetnika. Človek za klavirjem igra lepe, a preproste melodije in nekaj dam okoli njega se očitno zabava. Je pa res, da so tiste melodije nekoliko otožne. Poleg vas sedita še dva moška – na spoštljivi razdalji, seveda. Prvi je jezen in močno pijan. V švedščini se pogovarja sam s sabo ... joče, šepeta, tiho kriči. Drugi – uglajen in postaven – pa, gledajoč v smer, od koder prihajajo tisti nežni zvoki, na neki točki večera zgolj pripomni, da je vse skupaj eno samo sranje, in vpraša, kako da tega tipa ni sram igrati tako preprostih melodij pred toliko uglajenimi ljudmi. Seveda – v takšni družbi se otroke pošilja učit klavir pri starosti treh let. Poročajo se okoli dvaindvajsetih. Ob polnoči imajo otroke. Ob treh zjutraj se zbudijo potni in zadihani. Dobro jutro, srček. Zbudili so se v moro. V težki turobnosti noči in njene tišine ugotovijo, kako zelo neskončno (a kot izgleda tudi dokončno) neizpeti in neizpovedani so.

Sprašujete se, kako daleč lahko greste, preden vas bodo hoteli vtakniti nazaj v lokalno akademijo smeha. Nagnete pijačo. Ste v poznih dvajsetih letih in vse vaše premoženje obsega tistih nekaj bankovcev in kovancev v vaši denarnici. Razmišljate o rock'n'rollu in o tem, kje bi ob takšni uri in na takšnem dogodku lahko dobili kaj močnejšega, kot je viski. Nato obupate in razmišljate o black metalu, in o tem, ali vam bo kdo zasedel stol, če greste na sekret dokončat, kar ste nehote začeli malo prej. Verjetno.

'Sranje,' pomislite in se premerite s pogledom. Suknjič, umazani čevlji, kri... 'Kje se konča Jaz in začne parodija?' Toda po nekaj pijačah to vprašanje postane irelevantno. Robovi sveta izgubijo ostrost in zaveste se, da ste ne glede na razmerje med 'Jaz' in 'parodija', še vedno umetnina. Pijana in cinična umetnina z metafizično erekcijo, polna vzvišeno perverznih idej, z britvico vedno na dosegu roke.

Avtor:
twitter facebook