recenzije

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

banner
banner

recenzija

17. 4. 2014  In Solitude - Sister  (Metal Blade, 2013)
Hudič je spet ubral taprave strune!

In Solitude je švedska zasedba, ki že od samega začetka navdušuje ljudi po svetu s svojo senzibilno in subtilno zvočno izraznostjo, ki nasproti agresivnejšim in ekstremno zvenečim/grajenim/predstavljenim metal komadom, postavi dokaj starinsko zvenečo glasbeno podobo, ki gradi na zapomljivih in nalezljivih kitarah, srhljivem vokalu in misterioznem besedilnem svetu. Mogoče še na prejšnji plati na malce bolj nenavadnem imageu, a tega vsaj – kolikor sem videl ob promociji plošče Sister, ki je izšla oktobra lani – ni več.

Nekdo bi rekel, da so podobni Ghost. Nekdo, da se ozirajo na Mercyful Fate. Nekateri, da so kopija The Devil's Blood. Da so trši Ancient VVisdom itd.

Dejstvo je, da bi vsakdo imel prav in se hkrati motil. Če je prejšnja plata The World.The Flesh.The Devil (Metal Blade, 2010) ljudi referirala na Mercyful Fate in druge stare mojstre zelo evil zvenečega heavy metala, je nova plošča bend gotovo oddaljila od takih primerjav.

Seveda ne morem trditi, da so In Solitude zdaj najbolj izvirna stvar pod soncem (je pa res, da samo mičken spominjajo na sodržavljanje Ghost), so pa gotovo zelo osvežujoča in primerna za čas, kjer so The Devil's Blood stvar preteklosti (zdaj še posebej, odkar je preminil Selim Lemouchi, naj počiva v miru) in kjer se zelo veliko bendov predvsem glasbeno osredotoča na primarno inspiracijo iz okultnih bendov iz sedemdesetih.

Gotovo ste opazili, da se – za razliko od svojih drugih pisanj – precej izogibam imenom, ki bi veljala za močne reference. To ni zgolj zato, ker v tem področju – heavy metalu – nisem tako domač, temveč ker bi primerjave gotovo moral potegniti iz drugih žanrov, ki pa jih kljub dokaj širokem pogledu na glasbo, poznam res slabo. Jasno mi je, da otvoritveni komad He Comes že predstavlja velik zalogaj na vseh področjih – akustični intro z haunting vokalom, ki ga podkrepi utrjena repeticijska mantra in hipnotičen boben. Mogoče spomni na Ancient VVisdom, a vemo, da gre akustična glasbena podoba precej dlje od tega, dokaj mladega ameriškega satanikk kolektiva.

Ko pa se začne prava stvar – s komadom Death Knows Where, stvar postane še bolj nenavadna. Kitarski liki (ja, kitare so prevladujoč inštrument na albumu Sister in verjamem, da tudi pri In Solitude nasploh) na perverzen način tvorijo unison svetov Dissection, Angel Witch, a tudi Killing Joke, temu primerno tudi Akercocke, podkrepljeni pa so z ritmi, ki ne spominjajo na galop zgodnjih Maidnov ali Mercyful Fate, ampak si drznem reči, da se gibljejo v new waveu, zgodnjem gothic rocku, post punku. In to vse še preden pade vokal v igro. Vokal mene celo bolj spomni na moteno prezenten izraz kultnih angleških The Mission, ki s kasnejšimi komadi občasno zavije v svet Mercyful Fate in Ghost, medtem ko s samozavestjo izražanja (predvsem je govora o močnih refrenih kasnejših pesmi), vokalist Pelle gre v miljé Nicka Cavea ali pa celo Sisters Of Mercy.

Kasneje stvar postaja samo še bolj zanimiva, saj komadi ritemsko zelo menjajo dinamiko – od hitrega k počasnemu, od počasnega k čisto masivnemu ipd. Tu se meša veliko izrazja, kar je zelo pohvalno za bend, katerega člani štejejo v povprečju okrog  20 let.

Seveda okultno zveneči trši rock ali pa heavy metal nista nič novega, čeprav danes v razmahu bendov, ki se označujejo kot extreme metal, mogoče predstavljajo občutno manjšino. A gotovo je, da so In Solitude svetla izjema, ki za razliko od ostalih svojo moč dokazuje tudi na poteh skupaj z Watain, Behemoth ipd., temu primerno pa se bo zasedba končno ustavila tudi julija v Tolminu na festivalu Metaldays.

Zelo prijetno presenečenje, indeed!

twitter facebook