recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

7. 8. 2012  Nachtmystium - Silencing Machine  (Century Media Records, 2012)
Toplo, poletno, a žal nekoliko enoznačno.

Ameriški black metalci Nachtmystium so leta 2008 ter 2010 ponudili dva unikatna glasbena izdelka (albuma Assassins ter Addicts), ki sta vsled sofisticiranega spogledovanja s psihedelijo konkretno presegla meje black metala in se podala v nove, še neraziskane in nepopisane glasbene teritorije. Problem pa je – po besedah vodje zasedbe Judda Blakea – ležal v tem, da materiala s teh dveh albumov niso mogli igrati v živo; pravkar izdani Silencing Machine naj bi tako predstavljal nekakšno rešitev tega problema. Nachtmystium so tu porezali vso zvočno ekstravaganco prejšnjih dveh albumov in se poslužili neposrednega black metal pristopa (ki nekoliko spominja na njihov leta 2006 izdani album Instinct: Decay). Nobenih olepšav, nobenih drznejših izletov v neznano, zgolj dobri, stari black metal.

Vsaj tako se namreč zdi ob prvem poslušanju albuma pred nami. Kmalu pa vendarle postane jasno, da okleščeni panorami zvoka navkljub še vedno gre za klasični Nachtmystium izdelek. To ni nekakšen depresiven, monolitski black metal. Je temačen, to že res drži, ampak pod to temo se skriva nekakšna iskriva življenjskost, celo vitalnost. Vitalnost, ki je tako tipična za marsikatere black metal izdelke, ki zadnja leta nastajajo v ZDA.

Vendar pa pozabite na tripajoče melodije iz Addicts ter koketiranje s psihedelijo ali celo jazzom, kakršno smo slišali na Assassins (še posebej v trilogiji Seasick); Silencing Machine ne gre niti približno tako daleč, čeprav večkrat zapade v nekakšen old school groove, ki poskrbi, da izdelek zveni sveže in... No, nekako poletno. Ravno zato pa pravim, da gre za klasično Nachtmystium izdajo. Tako na primer skladbo Decimation, Annihilation vodijo praktično zgolj bobni in bas kitara (ta je tudi sicer v miksu potisnjena v ospredje bolj, kot je to značilno za ta žanr); Silencing Machine ter I Wait in Hell (ki bosta najbrž postala kanonični deli v live repertoarju zasedbe) pa se elegantno gibljeta nekje med prvim valom black metala ter tem, kar dandanes nekateri imenujejo post black metal. Nekje vmes pa se znajdeta še skladbi Reduced to Ashes ter Give Me the Grave, kjer poslušalcu – tudi zaradi uporabe klaviatur in efektov – kaj kmalu postane jasno, da redukcija zvočne pokrajine od 'načičkanosti' Assassins in Addicts do surovosti albuma pred nami mogoče le ni tako ogromna in vseobsegajoča, kot se je zdela na prvi pogled.

Sama struktura albuma ne prinaša ničesar novega. Otvoritveni komad Dawn Over the Ruins of Jerusalem je udarna black metal skladba, ki jo vodijo tremolo kitare in blast beati, nato pa se album sčasoma umirja, dokler v zadnjem komadu These Rooms In Which We Weep ne vstopi v nekakšen melanholičen in avto-refleksiven modus, ki spominja na Every Last Drop, ki je zaključil album Addicts.

Problem Silencing Machine je pač njegova omejenost, oziroma raje: enoznačnost. Ponuja vse, kar naj bi dober metal album ponujal, vendar pa hkrati pod surovostjo in groovom ne najdemo ničesar posebno otipljivega; ne intelektualno, ne emocionalno. Da, vem... „Fuck it! It's metal!“ bodo rekli nekateri in ob vpitju Silencing Machine refrena odšli nabijat z glavo v zid ali ob mizo. Prav, kar naj. Vendar pa se pod črto pomanjkanje nekega večjega smotra (da, takšnega, kakršen je povezoval prejšnja dva Nachtmystium albuma) pokaže kar kmalu, in tako ta sicer konsistenten izdelek prične hitro bledeti, njegovo umetniško sporočilo pa se vsled transparentnosti deloma porazgubi.

Gre skratka (žanrsko gledano) za odličen black metal album, ki tudi tak, kakršen je, pelje scat veliko večino njemu podobnih izdelkov, ki dandanes gomazijo po trgu. In, da, povsem razumem, da si Nachtmystium želijo igrati nove skladbe tudi v živo, ampak po izkustvu Assassins ter Addicts Silencing Machine pusti precej grenak priokus: vemo namreč, da je bend sposoben veliko, veliko več. Pa čeprav le v studiu.

Avtor:
twitter facebook