recenzije

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

banner
banner

recenzija

10. 9. 2013  ELDKRAFT - Shaman  (Metal Blade, 2013)
Obetajoče, a predvidljivo in na trenutke nezanimivo.

Eldkraft je švedski trio, ki je svojo pot pričel leta 2011. Že maja letos so izdali prvenec Shaman, a ker me je opis, da gre za atmospheric pagan heavy metal zasedbo predvsem odbijal, je trajalo kar nekaj časa, da sem se spopadel s tem albumom.

A vmes sem gledal Primordial na Metaldays. Si parkrat zavrtel Hammerheart od Bathory. In na precej mlačno nedeljo poslušal nove Satyricon.

In se odločil poskusiti z Eldkraft. Švedski trio, ki v svojih vrstah gosti tudi bobnarja Nilsa Fjelströma (Dark Funeral, ex-Aeon itd.) in nekdanjega basista ter kitarista zasedbe In Battle ter klaviaturista in vokalista H. Karlssona (ex-In Battle, ex-Valkyria itd.), me je že s prvim riffom spomnil predvsem na moč albuma Hammerheart od Bathory. In me je prevzel.

Namreč, Eldkraft vsekakor niti najmanj ne zvenijo kot Ensiferum, Turisas, Korpiklaani ipd. Kitarsko gre za močne, epsko temačne in predvsem ''catchy'' riffe, kar spomni na trenutke na Bathory, na trenutke na Primordial, na trenutke celo Bolt Thrower. Tem riffom delajo družbo nekakšni lead deli, ki zvenijo kot distorziran predvsem tipični folk, ampak irski melos (jebat ga, te kitarske vragolije – ker pač zadeve so odigrane s kitarami in ne, tukaj ne boste našli gosli, dud, hurdyja gurdyja ipd. zadev) – a ko te tone preposlušate in kot metalec najdete (takoj!) metalske reference, zveni kot malce bolj kaotično distorzirani melodični deli Dissection ali pa raje Edge Of Sanity.

Fuckin' temačno.

Bobni niso hitri, razen v enem delu 4. ali 5. komada. Človek iz Dark Funeral dejansko zna igrati počasno, masivno – zveni kot marš prekletih. Tu pa tam kakšno popestritev tudi doda (recimo v komadu Grey Man), a predvsem gre za bojevniško monolitni boben. Ki pa ima res heavy zvok.

Vokalno tole spominja na Hammerheart od Bathory, speljan skozi Vintersorg efekt. Vokalna dvo- ali celo še več glasja, ki nikoli ne gredo v krike, kruljačino ali tisto bedno bečanje predvsem vzhodnoevropskih naci folk metal zadev. Je pa malce dolgočasno, ker temačnost, epskost in predvsem monolitnost vokalnega izražanja kmalu zamenja predvidljivost.

Vsekakor pa je kul, da večino plate možakar odpoje kar v švedščini. Mnogo bolj pristno. In glasbi mnogo bolj primerno.

Tako je tudi s plato – kar obeta s prvim komadom Gammal Krigare, potem okrog 4. pesmi (Moder liv till grav) spet dobi zagon, pred tem pa se malce ponavlja. Na trenutke res zveni, kot da možakarji ne vedo, kako bi uglasbili nekakšne starodavne zgodbe. Na tem mestu bi omenil, da mogoče večina teh bendov pozablja, da je pri teh zgodbah, ko so nastale na prvem mestu bila vsebina zgodbe, glasba je popolnoma drugotnega pomena (seveda je – če že kupiš CD – ravno obratno).

A vseeno je tole močna, mračna in pristna izdaja. In za tiste, ki vam Primordial, Bathory ipd. niso dovolj, je tole zelo dobra popotnica, ki kaže, da metalska glasba še vedno zna odlično (pa čeprav včasih predvidljivo) spremljati starodavne zgodbe – tudi v letu 2013.

twitter facebook