recenzije

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

banner
banner

recenzija

19. 3. 2017  Bathsheba - Servus  (Svart Records, 2017)
»Plošča zna zelo razveseliti ušesa razvajenih in doomu zapriseženih glasbenih enologov, ki znajo v posameznih malenkostih oz. detajlih odkriti odličnost in visoko kakovost.«

Belgijski kvartet, ki igra doom metal?

No prav, glede na to, da ne pomnim nobenega banda, ki igra tovrstno glasbo iz Belgije, preverimo, kako torej zveni prvi dolgometražni album skupine. Plošča Servus zveni okultno, vendar na surov, bolj čvrst in polnokrvno zveneč način, kot to počnejo npr. The Ghost. Opravka imamo z glasbo, ki nekoliko spominja (verjetno tudi zato, ker kot pri Bathshebi, tudi pri slednjih poje predstavnica nežnejšega spola) na ustvarjanje ameriških okultnih doom metalcev Castle. Glavna razlika med glasbenim ustvarjanjem obeh skupin je predvsem v petju; Michelle, pevka pri Bathsheba, poje z različnimi glasovi in njeno petje zveni veliko bolj doživeto kot petje pevke Elisabeth (ki poje pri Castle), zaradi česar mi Bathsheba enostavno zvenijo bolje.

Tako Conjuration of Fire prekrasno zveni kot dolga, počasna in močno doživeta molitev človeka, ki se je znašel v tako obupni situaciji, da enostavno več ne ve, kaj še bi lahko storil, da bi našel izhod, in skuša z molitvijo kot zadnjo rešilno bilko priti do odrešitve. Manifest ustvarja podobo čarovnice, ki ob zvokih nedistorziranih kitar in počasnega bobnanja izreka uroke. Ko se zvok kitar odene v distorzijo, se pesem ob spremljavi zamolklega bobnanja spremeni v nevihto s točo, ki jo je coprnica priklicala z uroki nad deželo, medtem ko kitarske solaže, ki izstopajo iz okvira pesmi, upodobijo zvoke gorja ljudi nad škodo, ki jo je na posevkih povzročila toča. Skupina s pesmijo Ain Soph pokaže, da zna osnove ustvarjanja okultno zvenečega dooma povezati tudi z 'nemetalskimi' glasbili, kot je saksofon, ki s svojo zvočno pojavo v pesmi prevzame vlogo ustvarjalca dramatičnosti v melodiki pesmi. Pesem tako pridobi podobo urbanega okultizma, ki presega srečevanje v kute odetih vernikov ob črnih svečah in s kredo narisanih magičnih simbolih v kleteh porušenih hiš v odročnih zakotjih. Čari pevkinih sposobnosti petja z zamaknjenim čistim vokalom, nasilnim hrapavim hripavim glasom ter celo growlom se najlepše pokažejo ravno v tej pesmi ter v ritualni molitvi podobno zveneči I at the End of Everything.  

Moram priznati, da sem zelo užival ob poslušanju, kako skozi doom ženski glas izraža obup in grozo ter uprizarja dejanja okultne liturgije. Bathsheba so prvenec Servus omejili na šest pesmi, ki skupaj trajajo četrt minute dlje kot tri četrt ure. Navedeno dejstvo je mojim ušesom zelo ustrezalo, saj sem ob poslušanju zadnje pesmi že počasi začel izgubljati zanimanje za naslednjo, kar je nedvoumen pokazatelj, da se je plošča nevarno približala točki preloma in padcu v sivo območje dolgočasnosti. V obstoječih gabaritih pa je bandova interpretacija okultnega oz. ritualno zvenečega dooma ostala zanimiva, čeravno skozi pesmi (navkljub prej pohvaljenim bobnarskim bravuram in zanimivemu igranju kitar) mezi tudi glasbena monotonija. Kljub relativno lahki poslušljivosti to ni glasba namenjena širšim množicam; plošča zna vseeno zelo razveseliti ušesa razvajenih in doomu zapriseženih glasbenih enologov, ki znajo v posameznih malenkostih oz. detajlih odkriti odličnost in kakovost. 

twitter facebook