recenzije

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

banner
banner

recenzija

15. 8. 2012  Marduk - Serpent Sermon  (Century Media, 2012)
''Vsi komadi so spevni in udarni, svojo uničevalno vlogo pa izpolnijo brezhibno.''

Marduk so po cca. dveh desetletjih obstoja še vedno bojni stroj black metala, ki ne kaže znakov pešanja, vsaj trenutno ne. Mašina je vmes malo zakašljala, a je bend doživel ponovno renesanso z vokalistom Mortuusom (ki sicer v Funeral Mist sliši na nadimek Arioch). To za Marduk ni nič novega, saj se je njihov prvi preporod zgodil v zgodnjih devetdesetih, ko so death metal zamenjali za blackmetalske viže, kasneje pa ko so satanizmu dodali še temo vojne.

Kljub temu da ne burijo več duhov z obtožbami naci-simpatizerstva (jebiga, folku počasi kapne, da je bend poln različnih narodnosti zelo težko nacionalističen po sporočilu), se Marduk se skozi svojo glasbo še vedno ponosno hvalijo s svojo ostrino. Bolj ali manj nenehen blast beat, kričanje in tremolo picking so stalnica, tako kot vedno, vendar je tu vprašanje bolj v izvedbi kot iznajdbi (četudi so Marduk tako rekoč pionirji takega sloga black metala).

Vsi komadi so spevni in udarni, svojo uničevalno vlogo pa izpolnijo brezhibno. Kar pa plošči Serpent Sermon da dodatno barvo, je omenjena prisotnost Mortuusa. Njegov glas gotovo pozna največjo raznolikost od vseh vokalistov, ki jih je skupina v teh dveh desetletjih spustila med svoje vrste, gotovo pa z idejne plati tudi prispeva veliko. Pozna se namreč, da marsikaj na albumu hudo spominja na Funeral Mist, kar pa nikakor ni slaba reč; slog skupine Marduk je sam po sebi pust - pozor: tudi to ni vedno slabo - a mu tokrat infuzija ortodoksnega black metala še kako dobro dene.

Black metal se preprosto razvija v to smer, ta razvoj pa je povsem naraven. Za razliko od death metala (ali ostalih podzvrsti metala, ki so black metalu manj blizu), ki je večino svojega razvoja vložil v nepotrebno tehničarjenje in sterilnost, pri današnjem black metalu, katerega Marduk trenutno dobro predstavljajo, ne gre za zanikanje starih vrednot, pač pa le širjenje le-teh. Celo nepošteno je generalizirati, saj vsaka skupina dandanes odkrije svojo nišo.

Ta razvoj seveda ni prišel zastonj, Marduk pa so najpopolnejši dokaz tega. Tradicije te glasbe namreč ni mogoče zanikati ali preprosto razbiti, kar je večina black metal sveta v vmesnem obdobju od konca devetdesetih do zadnjih nekaj let (z Marduk na samem čelu) vzela kot izgovor za stagnacijo. Sčasoma pa so le preskočili oviro; občasna disonanca, brezhibna izvedba, paleta različnih vokalov odlično pašejo s kreativno podlago surovega black metala, ki so jo Marduk zasnovali, Serpent Sermon pa je tour-de-force obojega. Na tej točki recenzije bi ponavadi malo podvomil o prihodnosti, a za Marduk po tolikih preporodih dvomov resnično nimam. Svojo kreativno nišo bodo našli vsakič znova, le časa jim je potrebno dati.

twitter facebook