recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

16. 2. 2014  Sentence - Sentence  (samozaložba, 2014)
Gre enostavno za vrhunski HC album, ki odlično posreduje občutke jeze ter frustracij posameznika, kateri so odeti v prekleto dobre ritme besnega igranja.

Hrvaška HC scena (vključeni tudi pod žanri HCja) je v zadnjem obdobju praktično eksplodirala. V zadnjem letu smo bili že priča izdaj skupin Ponor, Black Gust, Bleeding On Wednesday, Tomorrow We Hunt, Public Disgrace, Amok, … in da se bo vse skupaj še malce popestrilo, smo sedaj priča še prvencu zagrebške zasedbe Sentence.

Istoimenski prvenec navedene skupine nam v odmerku 11 skladb prinaša divje, a hkrati tudi melodične kitarske ritme, drvečo bobnarsko norenje ter kričeče renčav vokal, ki se besedilno vrti okoli osebnih frustracij ter pogledov na svet.

Melodično-divje kitare oz. kitarski segmenti najbolj pridejo do izraza pri skladbah Libertines, Beauty Slayers ter Park Of Our Songs, kjer se občuti močna pozornost na drvečih melodijah. Fantastično izpeljani instrumentalni deli, katere super nadgradi besno renčav vokal ter ''gang'' vokali ob določenih trenutkih.

Vse tri skladbe vsebujejo tisti čar, ki se ga lahko primerja s svetovno znanimi skupinami, kot so npr. Modern Life Is War, Give Up The Ghost, The Hope Conspiracy,…, katere vsebujejo moderne elemente žanra HC, hkrati pa se še vedno dotikajo stare šole in skupin kot so Sick Of It All.

Po drugi strani pa znajo Sentence pokazati tudi kompleksnost skozi skladbe, ki pa je dobro vidna pri Penance/Damnation. Je iz uvoda precej počasna, melodična in ga malce povleče na punk rock melodije, ki pa se s stopnjevanjem prelevi v čisto jezo in bes.

Gre za tipično (v tem primeru super) stopnjevanje agresije iz trenutka v trenutek (najbolj občutno pri kitarah), kjer se vrhunec notranjega nemira začuti pri 1. minuti, ko se bobnarska hitrost pospeši in se v nadaljevanju za trenutek ponovno umiri, pristopijo ''gang'' vokali in potem ponovno pospeši.

Prepričljiv istoimenski album skupine Sentence vrne HC na mesto, kjer je prvotno stal, v krogu besa, jeze ter agresije v hitrih ritmih in brez tistih jokajočih dodatkov in nepotrebnih besedil, o katerih sem že večkrat pisal.

Gre enostavno za vrhunski HC album, ki odlično posreduje občutke jeze ter frustracij posameznika, kateri so odeti v prekleto dobre ritme besnega igranja.

twitter facebook