recenzije

All Pigs Must Die

Hostage Animal

Dying Fetus

Wrong One To Fuck With

Neocaesar

11:11

Venom Inc.

Ave

Paradise Lost

Medusa

Več izvajalcev

Split

Integrity

Howling, For The Nightmare Shall Consume

Get The Shot

Infinite Punishment

Eighteen Visions

XVIII

Bloodbound

War of Dragons

Sunterra

Reborn (EP)

Frowning

Extinct

Sinister

Syncretism

Suffocation

... Of The Dark Light

Doyle

Doyle II: As We Die

Lock Up

Demonization

Black Reaper

Blood Moon Rising

Lintver

Distorted Perception

banner
banner

recenzija

11. 11. 2016  Sinistro - Semente  (Season Of Mist, 2016)
Z vsem spoštovanjem, ampak kakšni Oathbreaker ... Skorajda bi si drznil reči tudi "kakšni Cult of Luna", kajti Sinistro so se potihoma pojavili s svojim šele drugim albumom, ki pa je resen kandidat za album leta.

Sicer reportaža za naša dva zvesta bralca še sledi, ampak resno sem vesel, da sem se odločil obiskati letošnjo edicijo angleškega Damnation Fest-a. Že dolgo časa nisem videl tako odličen nabor bendov (mogoče kvečjemu pri prav tako angleškem Temples Fest-u, ki pa je propadel projekt) za tako odlično ceno. In glede na dejstvo, da je festival trajal samo en dan, bi bilo greh lenariti in izpustiti ogromno bendov, ki nam jih je ponujal. Eden izmed teh bendov je bil tudi portugalski Sinistro

O skupini nisem vedel praktično čisto nič, le dejstvo, da imajo vokalistko. Tudi njihova založba Seasons of Mist me že dolgo časa ni pritegnila s kakšno izdajo, tako da nikoli nisem niti posvečal pozornosti temu bendu. Na mojo srečo sem se odločil, da si ogledam njihov nastop, ki je bil, mimogrede, fenomenalen. 

Skratka, Sinistro so aktivni šele od leta 2011 in v tem dokaj skromnem času so izdali dva albuma: Sinistro (2011) in Semente (2016). Glavna razlika med izdajama je bila ta, da se je današnja vokalistka Patricia Andrade zasedbi pridružila šele v vmesni kolaboraciji iz leta 2013, na letošnjem albumu pa je zavzela glavno vokalno pozicijo. Kaj torej pričakovati od skupine, ki ima v svoji diskografiji samo dva albuma? 

Definitivno ne album leta. Ampak točno to so nam dostavili. In pičku mater, da je album po 5 zaporednih poslušanjih ena izmed najbolj genialnih stvaritev, ki sem jih slišal letos. 

7-komadno čudovitost od albuma Semente odpre komad Partida, portugalska doom batina, ki ti ob pravi jakosti izbriše spomin na vse butthurtane liberalne komentarje, ki nam krasijo naše Facebook zidove. Haha, zid, get it? Počasno kotaleči riff bi bil v ponos marsikateremu doom bendu z daljšim stažem, čez njega pa se prelije nežen, skorajda lounge-elevator-music vokal. Ja, Patricia mogoče nima takega vokalnega razpona, kot ga ima Julie Christmas ali Caro Tanghe (Oathbreaker), ampak njeno petje je fenomenalen kontrast kotaleči se masi za njo. Aja, poje v portugalščini, kar je sploh plus.

Ko že misliš, da bo tale album doom as fuck, te preseneti naslednji komad, Estrada, ki zveni kot neka temačna mešanica Madrugada/Portishead/Massive Attack/Moonspell. Genialno v božju mater. In tako skozi vseh 7 komadov, plata je polna presenečenj in je resnično potreben val svežine dokaj že izpetemu žanru. 

Album bi v celoti najlažje opisal takole: če bi David Lynch vzel glasbo iz Twin Peaks in z njo šel na koncert Yob, bi se rodilo nekaj takega. Z vsem spoštovanjem, ampak kakšni Oathbreaker ... Skorajda bi si drznil reči tudi "kakšni Cult of Luna", kajti Sinistro so se potihoma pojavili s svojim šele drugim albumom, ki pa je resen kandidat za album leta. In je definitivno vreden vašega poslušanja. 

Avtor: Jovo
twitter facebook