recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

23. 9. 2012  NOFX - Self-Entitled  (Fat Wreck Chords, 2012)
Vidno je, da je album v celoti hitrejši, bolj fokusiran in predvsem pa bolj osredotočen na klasike skupine same.

NoFX nas na celotni punk rock sceni zabavajo že dobrih 30 let in na prvi pogled je vidno, da so možje daleč od tega, da bi se umirili in prenehali z igranjem glasbe. In če želite dokaz, ga imate v jnihovem novem album, ki nosi ime Self-Entitled. In če mislite, da so NoFX po vseh teh letih postali brezvezni se motite, kajti album Self-Entitled je prijetno presenečenje za mlado in staro generacijo.

Okvirno Self-Entitled še vedno vsebuje Mikove politične in religijske poglede, klasično punk rock preigravanje, kakor smo ga bili vajeni pri Punk In Drublic ter War On Errorism, parodije na vse živo, a hkrati tudi socialno usmerjene resne teme. Ampak ali je vse to vredno poslušanja, glede na to, da smo vse to že slišali? Seveda, da je.

Že od samega začetka albuma (72 Hookers), nas prevzame tisti povsem znani NoFX pridih, katerega smo oboževali pri Punk In Drublic. Skladba, ki ne preseže minute in pol nas dobesedno začne zabavati s smešnimi besedili o sveti vojni (Jihad) in muslimanskih samomorilcih, katerim so v posmrtnem življenju obljubljene device, ampak ''point'' skladbe je praktično v tem, da če samomorilci ne bi bili seksualno zadrti, bi bil svet bolj varen, saj slepo verjamejo, da bodo vse te device resnično dobili.

In če je 72 Hookers bolj humoristično usmerjen, nas Ronnie & Mags dodobra spravi na realna tla, kjer se spominjajo političnih skrivnosti (in spodrsljajev) Ronalda Reagana in vojn v 80-ih, katere niso imele nobenega pomena. Realno in povsem drugačno od samega začetka albuma.

Vidno je, da je album v celoti hitrejši, bolj fokusiran, predvsem pa bolj osredotočen na klasike skupine same.

Fat Mike, Eric Melvin, Erik Sandin in pa Aaron ''El Hefe'' Abeyta nam po neuspešnem predhodniku Coaster ponovno dajejo upanje, da niso izgubili tistega čara iz 90-ih in upamo, da bodo na tukaj tudi ostali.

Avtor:
twitter facebook