recenzije

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

banner
banner

recenzija

8. 9. 2013  Satyricon - Satyricon  (Roadrunner Records, 2013)
Album, ki mogoče ni vrhunec njihovega ustvarjanja, ki ni nekaj najboljšega, kar so ustvarili in ki mogoče ne gre toliko v neznane teritorije, a je še vedno po 5 letih čakanja vreden imena Satyricon (v obeh pomenih).

V zadnjem desetletju (ali celo dlje) smo v black metalu priča mnogim zanimivim premikom. Medtem ko predvsem novejši in mlajši bendi stremijo k vrnitvi h koreninam bodisi v obliki necro zvenečih bendov bodisi v obliki bestialnih napadov ali blackened thrash masakrov bodisi v obliki elektrončkarsko zvenečih eksperimentov ali celo takih ekstremov, kot so politično obarvani black metal bendi (na eni strani NSBM-jevci, na drugi strani pa je zadnja leta zanimiv pojav ''anarchistic'' black metala, katerega nosilci so predvsem Zahodni, predvsem ameriški bendi), da tistih, ki formule Dimmu Borgir in Cradle Of Filth molzejo do skrajnosti. And then some.

Po drugi strani pa tu imamo bende, ki so se najbolj proslavili s svojimi albumi na začetku same scene in ki so v večini primerov šli daleč, daleč stran od tega, kar so na začetku ustvarjali. Zanimivo, mar ne? Black metalce, ki kot individualisti ne sledijo ničemur razen egotu, kurcajo na polno, češ da so izdali black metal kot tak, medtem ko mnogi, ki trdijo, da igrajo ''pravi'' black metal, so pravzaprav antiteza vsega, kar black metal kot izredno neprilagodljivi, nepredvidljivi, ekstremni in sploh meje podirajoči žanr predstavlja. Jebat ga – koliko si black metal kot tak, če danes obujaš tisto, kar je Quorthon ali kdo drug ustvaril dve dekadi nazaj?

A tako se giblje svet in tu pride do mnogih možnosti, da zabluzimo. Zato se ozrimo na bende, ki so pač šli nekam v neznano, stran od komfortnega – for better or for worse.

Enslaved s svojim pink floydovsko zvenečimi epi, Dimmu Borgir s totalno rock opero, Darkthrone s speed metalom in punkom, Mayhem z … eh, pač Mayhem noben ne kategorizira, če smo iskreni, Emperor, ki je postal Ihsahn in šel v čisto druge sfere, Ulver, ki niso niti senca tega, kar so bili na zgodnjih platah itd.

In seveda Satyricon, ki so že zdavnaj v preteklosti pustili kultne albume Dark Medieval Times, Shadowthrone. Ki so nato kršili konvencije (kar se od black metala kot takega vedno pričakuje) z Rebel Extravaganza, kaj šele z Volcano. Ki so prišli na major label (smrtna obsodba po Eronymousu, če se kaj spominjate njegovih ''pravilnikov''), Roadrunner Records, in kljub temu šli še naprej s svojim nekako širše sprejemljivim, a še vedno nepredvidljivim, ne toliko splošno poslušljivim in še zmeraj srcu sledečim (black) metalom.

Je pa res, da sta Satyr in Frost mogoče malce ''biksnila'' s plato The Age Of Nero, ki je – roko na srce! – zvenela kot njena predhodnica (Now, Diabolical), part II.

Uf, preveč uvoda?

Z razlogom. Namreč, Satyr in Frost sta si morala vzeti kar 5 let, da sta izdala samonaslovljen album. Album nasloviti po bendu je običajno – o čemer sem že pisal nekje drugje – poteza, ki jo bend uporabi, kadar meni, da ga album najbolje opiše. Da album pravi ''To smo 100 % mi.'' Alfa in omega vsega, kar je bend kdaj ustvaril. Preden spet zavijem – ali je možno narediti plato, ki 100% uteleša bend, katerega edina konstanta in karakteristika je nenehno spreminanje? Pustimo za drugič.

Album Satyricon je nastajal zelo dolgo in bend si je vmes vzel pavzo, ker sta Satyr in Frost pregorela. Satyr je marsikje pravil, da je obsežno turnejsko udejstvovanje skorajda končalo kariero benda. Nekdo je moral pritisniti na zavoro.

In ko se je njun vrelec kreativnosti nemoteno začel obnavljati, ko sta se zaprla nekam bogu za hrbtom na Norveškem, je počasi, a vztrajno začel nastajati album, ki izide jutri.

Satyricon je album, ki ga je bilo vredno čakati. Čeprav v večini primerov spominja na Satyricon nove ere, je tako jebeno nepredvidljiv, osvežujoč in hkrati – kako ironično! – v koraku s časom, da je joj. Ampak pozitiven ''joj''.

Že intro nam pove, da je Satyr resnično ostal pod vplivom rimske zapuščine – vse skupaj zveni precej pompozno, grandiozno, ampak še vedno bolj pristno kot recimo intro v ploščo Death Cult Armageddon od Dimmu Borgir. Sledi prvi pravi komad, Tro Og Kraft, odpet v norveščini, kar z barvo Satyrjevega glasu izpade vedno boljše, kot če poje tip v inglišu. Ampak vtis, ki ga da komad … Če bi zadeva izšla spomladi, bi bila tako efektivna kot pokvarjen sladoled v vročinskem valu. Maximalno negativno. A v septembrskem času je melanholija, morbidnost itd., ki prevevata komad tako dobra, tako močna. Zvok deluje naravno, ne računalniško, ne posiljeno s ''standardi'' moderne produkcije.

Sledi single Our World, It Rumbles Tonight, ki je resnično nekako najbolj mlačen, še posebej z neizvirnim ''june-moon-spoon'' refrenom, in najbolj spominja na predzadnji dve plati. Zadeva postane mnogo bolj zanimiva z mastodonovsko (ja, prav ste prebrali – Crack The Skye, anyone?) zvenečim Nocturnal Flare.

Phoenix je čudna izbira. Totalno nepričakovan. A skorajda ful zoprn, predvsem zaradi gostujočega vokalista Siverta Høyma, zaradi katerega si samo rečeš ''Jebemti Opeth in vse, kar je ustvaril njihov lep vokal v ekstremni glasbi''. Tudi glasba zveni bolj mlačno, saj vokal res gre na živce. Vsaj meni.

A potem Satyr in Frost napadeta na polno z Walker Upon The Wind ter Nekrohaven, ki sta po mojem mnenju najboljša komada na plati. En komad vzbuja totalno worshipanje starih časov Satyricon in Frost blesti na polno, medtem ko je Nekrohaven komad, ki spomni na najboljše trenutke filma Exorcist, njegov popovsko, skorajda Kreator Outcast ali Endorama prisoten pridih, pa je dejansko ful boljši namig k družbeno sprejemljivi temačnosti, kot pa recimo prej omenjeni Phoenix, ki je pač annoying.

Zadnji trije komadi – še posebej opethovsko zveneči zadnji komad Natt in tokrat pridevnik ''opethovski'' ne uporabljam v slabem pomenu – pa so tudi res dobri.

Celota je zelo poslušljiva, sveža, močna. Satyricon nove ere, a še vedno Satyricon. Dodajte temu vse tiste značilnosti, ki značita Satyrja in Frosta (pa naj bo to sposobnost ustvarjanja melodij, ki se prepletajo v svetu Pink Floyd, Opeth, Mayhem, Watain ali pa Enslaved, nepredvidljivih Frostovih ritmov, ki presegajo klasične postulate black metala ali pa vokalno eksperimentiranje Satyrja, ki lahko z eno barvo prebudi na tisoče svetov, kaj šele takrat, ko človek eksperimentira) in dobite album, ki mogoče ni vrhunec njihovega ustvarjanja, ki ni nekaj najboljšega, kar so ustvarili in ki mogoče ne gre toliko v neznane teritorije, a je še vedno po 5 letih čakanja vreden imena Satyricon (v obeh pomenih).

twitter facebook