recenzije

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

Within Destruction

D E A T H W I S H

AmenRa

VI

Carpenter Brut

Leather Teeth

Watain

Trident Wolf Eclipse

Vasko Atanasoski

Pazi kuče

The Stone

Teatar Apsurda

banner
banner

recenzija

28. 1. 2016  Primal Fear - Rulebreaker  (Frontiers Music, 2016)
»Metal ist foreva!!!« … ups, napaka, tokrat gre napev takole: »In metal we trust, for metal we live!«

No, pošteno povem, da sem se počutil malo nelagodno, ko sem prevzel nase izziv napisati recenzijo te plošče. Primal Fear so namreč že kar stare sablje »Deutscher pawa metala«, ki se lahko pohvalijo s skoraj 20-letno zgodovino nepretrganega glasbenega ustvarjanja in častitljivimi enajstimi albumi. Ni slabo; po drugi strani pa gre za skupino, ki se tako striktno drži dogme svojega glasbenega ustvarjanja, da njihove glasbe več ni mogoče označiti kot klišejske, marveč že kar kot kliše per se. Tako se na vseh naslovnicah njihovih 'dolgometražnih' albumov nahaja nemški (Deutscher) železni (Metal) orel (1) (Adler) in najbolj simbolizira ter izkazuje njihovo zavezanost svojim kanonom (2) … no, poleg tega so tukaj še (v dobrem ali slabem smislu) nepozabne hvalnice metalu, kot je na primer meni 'nepozabna' Metal is Forever.

Torej, Rulebreaker … zagotovo ni plošča, ki bi ljubitelju power metala takoj dobesedno skočila v ušesa, kot to stori Glory to the Brave plošča od HammerFall. Rulebreaker zahteva od poslušalca več časa in pozornosti; dobro je, da plošča po prvem poslušanju ne odbrzi v prazno, ampak pri poslušalcu prebudi željo po tem, da si jo zavrti še enkrat. Pri drugem poslušanju pride do sprožilnega momenta: zanimivi fragmenti, ki so ostali v ušesih in v zavesti po prvem poslušanju, se pričnejo povezovati in plošča začne bolj in bolj dobivati glasbeno podobo in obliko. Produkcija je brezmadežna: zvok pa čist in spoliran kot karoserija ravnokar iz tovarne pripeljanega novega paradnega konja Bayerische Motoren Werke AG (BMW), bobni ubrano hrumijo kot valji v Daimler – Benzovem motorju , vokal pa reže zrak kot zavore pri vratolomni vožnji Erdogana Alataya kot policista Semirja Gerkhana iz nanizanke Alarm für Cobra 11.

Kaj pa notranja oprema (oz. posamezne pesmi) tega novega izdelka nemške power-metalske industrije? Hja, Primal Fear Metal Werke (PFMW) so v svoj letošnji izdelek vključili zelo malo nove opreme, tj. novosti v smislu glasbenih inovacij (z izjemo 11 minut dolge pesmi We Walk Without Fear, ki zveni s klaviaturami, z zvonovi in visokimi ženskimi spremljevalnimi vokali zelo nightwishevsko); držijo se začrtane poti, kot se drži večina bavarskih pivovarjev Reinheistgebota oz. Zakona o čistosti piva iz leta 1516. Kljub temu menim, da je prav, da vsaj z nekaj besedami orišem nekatere pesmi:

Bullets & Tears – Pravi samoizpovedni powermetalski strel z malenkost rock n' rollerskim ritmom. Hitro in spevno – tako, kot mora biti.

The Sky is Burning – Pesem je power-metalska balada, s poudarkom na power-metalska, kakršne že nekaj časa nisem imel priliko slišati. Že res, da se začne mirno in z akustično kitaro, vendar pa, precej netipično, začetek refrenskega dela napove električno-kitarski riff in bolj divje bobnanje. Odigrana in odpeta je s toliko čustvi in hkrati s toliko sile, da se njena moč resnično začuti in ostane v ušesih.

In Metal We Trust – Ne, nisem si mogel pomagati, moral sem nekaj napisati tudi o tej pesmi , kajti ne oceniti pesmi posvečene metalu od Primal Fear enostavno ne bi bilo prav. Torej, po uvodnem napevu, kjer izvemo, da Primal Fear verujejo v Metal (pa naj bo bog tokrat zapisan z veliko, če je že njihovo božanstvo), sledijo riffi, ki skozi celo pesem dajejo nekak blag priokus glasbe Judas Priest. Mat Sinner pa občutek, da poslušamo Judase, še okrepi s svojim visokim glasom, s katerim nam pove, da je oder njihov grad, da mu luči dajejo moč in ter nas vse vabi, da s prsti pokažemo 'the Sign'. Kljub vsemu brez skrbi, pesem ne seže niti do kolen zimzeleni Metal is Forever.

Če povzamem zgoraj zapisano, gre za povsem soliden power-metalski album, ki ga krasijo vse z nemškim zakonom o čistosti power metala določene prvine: čist zvok, enostavne strukture skladanja, spevnost, visok vokal in hvalnice metalu. Primal Fear ne odstopajo od svoje poti, a vseeno po slednji hodijo z različno dolgimi koraki in s spreminjajočim se tempom, kar dela njihovo glasbeno ustvarjanje še vedno zanimivo. Skladno s tem se albumu Rulebreaker nedvomno nahajajo zanimive in dobre pesmi. Močno sicer dvomim, da bo letošnji izdelek Primal Fear Metal Werke (PFMW), Rulebreaker, na letošnjih metalskih sejmih (metal festivalih) požel največ pozornosti, a vseeno sem prepričan, da bo povsem zadovoljil ljubitelje klasičnega power metala. 

(1) Orel se v železno-temno sivi ali črni barvi kot osrednji simbol nahaja tudi na grbu združene Nemčije (op. M. L.).

(2) Zanimivo je (in to utemeljujem na različnosti glasbenih okusov), da mi kljub skoraj povsem enaki klišejskosti 'Templars of Steel' KladuPadu (beri HammerFall) niso bili nikoli tako smešni kot Primal Fear.

twitter facebook