recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

recenzija

29. 10. 2012  Burning Love - Rotten Thing To Say  (Southern Lord Records, 2012)
Only Life and Death are real, and Fuck the Rest.

Tisti, ki ste v preteklih nekaj letih sledili skupini Cursed in po njenem razpadu sledili tudi nasledniku Burning Love, veste, o kateri skupini je govora in verjetno tudi veste, zakaj je Burning Love omembe vredna skupina. Seveda je govora o karizmatičnemu pevcu Chrisu Colohanu, ki s svojo vokalno sposobnostjo naredi vtis na vsakega že ob prvem poslušanju.

Torej album št. 2 (EP ter demo ne bom štel v tem primeru), in mešanje HCja, punka ter umazanega garažnega rock'n'rolla.

Kar je bilo vidno že pri Cursed, je vidno tudi pri Burning Love, in to je, da je vokalist in tekstopisec Chirs Colohan izredno nadarjen. Definitivno se besedila ''spotikajo'' ob realne teme, mogoče so na trenutke celo sarkastično usmerjene (''Weren't You the Ones Who Said ''Dust to Dust?'' – Made Out of Apes), kar se pa glasbe tiče, je pa praktično že vsem jasno, o čem govorimo (glede na to, da sem že prej omenjal mešanja zvrsti).

V celoti in okvirno gledano bi lahko rekel, da gre za ''tršo'' izvedbo skupine Murder City Devils. Tisti garažni punk rock in umazano kitarsko spogledovanje z Motorhead. In to je čista resnica, sploh če se boste osredotočali na recenzijo iz revije Metal Hammer, kjer primerjajo novo Burning Love s Kvelertak. Tisti, ki ste zadevo prebrali in se nagibate k nakupu (haha, download albuma) Rotten Thing To Say, vam že sedaj povem, da boste bistveno razočarani. Je res, da se tu pa tam najde kakšen podoben del, ampak zadeva je povsem drugačna.

Vrhunec albuma po mojem mnenju je definitivno Broken Glass. Sliši se, da so si pri nekaterih skladbah fantje dali precej več ''duška'' in ustvarili več kot le dobro skladbo, predvsem zaradi prehodov iz HC stila na tisti umazani rock (bolj southern rock, če smo natančnejši), potem je tukaj še vokal in prej omenjena sposobnost za dobra besedila (''Do You Think So Much of Wood and Steel? Only Life and Death are real, and Fuck the Rest''). Mogoče bi lahko tudi dodal, da so nekje malce celo pretiravali in npr. pri skladbi 1231 (ki je v celoti instrumentalna) niso prišli do tistega željenega vrhunca, ker mogoče skladba v celoti niti ne pride do izraza, je celo na trenutke izredno podobna kreacijam Every Time I Die. Enak rezultat dobite tudi pri Pig City II, kjer si je zadeva celo zelo podobna. Definitivno gre za stvar okusa.

V celoti je album dober, malce nad povprečjem (osebno mnenje, zaradi 2 skladb) in prav zabaven ob vsakem poslušanju. Mogoče fantje še niso dosegli cilja oz. slave predhodne skupine, so pa na dobri poti.

twitter facebook