recenzije

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

banner
banner

recenzija

19. 10. 2014  Panopticon - Roads To The North  (Bindrune Recordings, 2014)
Roads To The North je epska dobrota, ki ponovno dokazuje, da ima Panopticon močen efekt na svoje oboževalce in isto misleče.

Panopticon …. skupina oz. mož (gre za one man band) je tista redkost, ki me pri vsaki novi izdaji pusti brez komentarja, brez kritike in pa brez določenega deleža jasnosti. Seveda sprašujete, kaj je tukaj tako posebnega oz. kaj nam Austin Lunn pod psevdonimom Panopticon ponuja? Objektivno bi vam lahko rekel preberite si najprej recenzijo Kentucky iz leta 2012 (pomoč: http://www.profanity.si/recenzije/kentucky), nato pa si album tudi zavrtite.

Ampak ker smo za razliko od Angeline Jolie (iz filma Maleficent - Zlohotnica) na Profanity dobrohotneži, in ne zlohotneži, vam bom magijo znotraj glasbe gospoda Lunna okvirno razložil v kratki recenziji novega albuma Roads To The North, a hkrati vas bom mogoče tudi malce razočaral, ker se bom nekako obračal na vas v luči, da vsaj malenkost poznate predhodni album Kentucky – tretirajmo to kot izhodišče za trenutno novost.

Roads To The North je fenomenalen album od začetka pa vse do konca, seveda to govorim iz mojega vidika ali pa tudi iz vidika večine.

Če se spomnimo, je album Kentucky vseboval ogromno bluegrass igranja oz. žanra, ki je bil zanimiv in poslušljiv, ampak je na določene momente bil malce preveč. No, tega sedaj ni več, ker je Austin Lunn vse to opustil in se ponovno bolj osredotočil na agresivnost skozi black metal, ki vključuje precejšen delež folk segmentov in ta dokaz je viden že pri uvodni skladbi The Echoes Of A Disharmonic Evensong, kjer vse izgubi kontrolo in black metal prejme primarno obliko kaotične robustne atmosfere ljubiteljev gozda.

Po poslušanju omenjene skladbe razmišljam ali gre mogoče za najboljšo Panopticon skladbo do sedaj, ali pa sem bil samo v nekakšnem pomanjkanju ''gozdnega'' black metala, katerega že nekaj časa nisem poslušal – kakorkoli že, gre za nujno zlo za vse oboževalce Wolves In The Throne Room glasbe.

Prej omenjen folk segment pa prejmemo takoj v nadaljevanju pri skladbi Where Mountains Pierce The Sky. Je res, da vključuje tradicionalen pristop predhodnih izdaj, še posebej v sklopu izdaje Kentucky, ampak prejmem občutek, da gre za nekakšno noviteto, ki jo do sedaj še nisem slišal (mogoče tudi zaradi masovnega izdajanja albumov, kjer izgubiš občutek za poslušanje določenega žanra).

Roads To The North ponudi ogromno vprašanj, a hkrati tudi odgovorov. Npr. še vedno so vprašanja odprta skozi melodično melanholične instrumentalne dele, a se izoblikujejo odgovori, in sicer pri surovem pristopu black metala, ki je mogoče pri novih skupinah pogrešljiv.

Poslušanje Panopticon albumov je zame vedno globoko in osebno, ker glasba oz. Austin Lunn skozi svojo glasbo oblikuje nekakšno sfero, ki te uči in hkrati dovoljuje, da ostaneš pri koreninah.

Roads To The North je epska dobrota, ki ponovno dokazuje, da ima Panopticon močen efekt na svoje oboževalce in isto misleče. 

twitter facebook