recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

9. 10. 2013  Revocation - Revocation  (Relapse, 2013)
V času, ko se oznaka ''vrhunsko'' lepi na marsikateri izdelek, ki je kvečjemu ''vrhunski drek'', lahko brez težav rečem, da je album Revocation eden tistih, ki si karakterizacijo vrhunske metal plošče zasluži brez enega samega pomisleka.

Ameriški tehničarji Revocation so se letos vrnili z novim albumom, ki se imenuje tako kot skupina. In čeprav do zdaj nisem bil nek oboževalec zasedbe, moram priznati, da ta album pošteno brcne v jajca ''and walks away  smiling''.

Če še ne poznate prejšnjih izdaj te ameriške zasedbe, si vzemite nekaj minut in preberite Primoževe recenzije EP-ja Teratogenesis (klik) in albuma Chaos Of Forms (klik) ali pa si poglejte video intervju s šefom zasedbe, kitaristom/vokalistom Davidom Davidsonom, ki ga je za Profanity TV posnel Primož (klik).

Opremljeni s tem znanjem pa se sedaj lahko spoznate tudi z novo ploščo, ki nosi isto ime kot sam bend. Kar pove veliko, saj pomeni, da na nek način verjetno izhaja iz prepričanja, da je bend posnel nekaj takega, kar v celoti ali peklensko veliki večini odraža bistvo same skupine. A prepričanja benda so eno, prepričanja poslušalcev so drugo.

Kakorkoli že, prepričanja enih in drugih tukaj ne bodo daleč narazen. 47 minut tega albuma predstavlja vlak smrti tehničnega death thrasha, ki na veliko črpa tako iz ameriške kot evropske zapuščine progresivnega death metala, čeprav se Revocation gotovo bolj nagibajo k Necrophagist in Obscuri kot pa Death ali Atheist (Cynic žal niso nek, vsaj očiten vpliv). Sam album čudovito razporedi tako hitre kot počasne komade, ki pa so vsak posebej že v osnovi zelo dinamični. Ja, dinamika je ključna karakteristika albuma Revocation.

Namreč, če se stvar začne s thrashevsko galopirajočim singlom The Hive (s katerim so tudi posebej napovedovali prihajajoči album, katerega recenzijo berete zdaj), se potem nadaljuje v tankovsko srednjehitro obarvani maniri komada Scattering The Flock, ki v obravnavani tematiki (Always the one to cast the first stone/Your hypocrisy is legendary/How much blood must be spilled?/To satisfy a god imaginary) zavije celo v black metal (kar se tematsko zdi primerno, a tudi malce klišejsko v smislu – ''Če pljuvam po verskem fanatizmu, je edina smiselna podlaga skandinavski black metal riff z blastom v podlagi.''). Ekstremno bolj black kot death vzdušje pa preveva predvsem zaradi Davidsonovega kričečega vokala, ki v barvi in intenzivnosti parira Benu Falgoustu iz Goatwhore, kar pa je – vsaj v mojih ušesih – zelo pozitivna stvar. In lahko rečem, da je tak vokal mnogo bolj primeren glasbi, kar so nam že dolgo tega nazaj pokazali Death, Cynic, Atheist, Pestilence, Obituary kot pa recimo necrophagistovska kruljačina (ki pa se tudi pojavi tu pa tam).

Nima smisla, če se poglabljam v vsak komad posebej – to prepuščam vašim ušesom. Lahko pa povem, da komadi delujejo neklišejsko, dinamično in izvirno in zanimivo je, da štirje možakarji, ki svoje instrumente obvladajo zelo zelo dobro, delujejo kot bend. V vsakem komadu se namreč sliši, da so vloge instrumentov natančno opredeljene in tu ni nekih (vsaj ne sliši se tako) egotripov. Solaže, riffi, basovske eksplozije kot bobnarski napadi so primer odraslosti in harmoničnosti članov benda, ker vse skupaj vedno deluje nevsiljivo. Odličen primer je zelo dober instrumental Spastic, kateremu sledi še eden najboljših komadov na plati, Entombed By Wealth.

Aja, pa v enem komadu (ne spomnim se, katerem), uporabijo banjo, kar je zanimiva popestritev, ki pa ni nič novega in ekskluzivnega, saj so tovrstno foro uporabili že Taake v pesmi Myr (in banjo v black metalu je blasfemija par excellence), Mastodon v Divinations, hrvaški True pa so tamburico (ki ni isto kot banjo, a lahko precej spomni nanj) uporabili za ključni gradnik svoje čudaške, a efektivno odlične identitete.

V času, ko se oznaka ''vrhunsko'' lepi na marsikateri izdelek, ki je kvečjemu ''vrhunski drek'', lahko brez težav rečem, da je album Revocation eden tistih, ki si karakterizacijo vrhunske metal plošče zasluži brez enega samega pomisleka.

twitter facebook