recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

19. 6. 2012  Epica - Requiem for the Indifferent  (Nuclear Blast, 2012)
Lahko gre za udarno skladbo ali pa balado, pri Epici je glavna težava, da vse skupaj deluje nametano brez smisla.

Epica so dandanes ena izmed najbolj prepoznavnih skupin z ženskim vokalom na čelu. Po svoje logično, pevka je vredna pogleda, glasba pa vredna posluha. Vsaj takšna so mnenja. Nekatera. In kaj želijo Epica pokazati na sceni s petim studijskim studijskim albumom, Reqiuem for the Indifferent? Pravzaprav nič novega.

Album je skupek vokalne gmote, orkestralnega pompa in povprečnega power metala, pri katerem prevladuje občasna melodika in nekaj udarnosti. Zakaj tak pomp okoli te skupine? Zakaj jih nekateri oklicujejo celo za progresivne? Album je več kot dobro sproduciran, gre namreč za moderno masovno produkcijo, ki si jo lahko privoščijo kakšni Nightwish. Vsi orkestralni vložki delujejo prepričljivo, ravno tako vokalni kor. A ko to dodamo v metalske aranžmaje, pride do zmešnjave. Težnja po progresivnosti skupino dela dolgočasno. Skladbe so nepotrebno razvlečene, nepotrebno »epske« in zaradi kvazi progresivnega strukturiranja izpadejo brez glave in repa. Na koncu 73 minut izpade precej mučno, ne glede na raznolikost skladb.

Lahko gre za udarno skladbo ali pa balado, pri Epici je glavna težava, da vse skupaj deluje nametano brez smisla.

Pozitivna stran albuma je mogoče v tem, da ima napram vsem skupinam z ženskim vokalom, največ metalskih elementov. Če se ozremo samo na osnovo, Epico odražajo občasne agresivne kitare, močna ritem sekcija, soliranje, vsake toliko pa uide tudi kakšen kruleči vokal. A pri uporabi tega v neko smiselno celoto se hitro zalomi kljub vsej izkušenosti glasbenikov.

Album Epica oboževalcev verjetno ne bo pustil hladne, tudi poslušalce simfoničnega metala ne bo odvrnil. Da bo album dosegel še širšo množico, kot jo je poprej, je težko napovedati. Namreč s podobno glasbo so se že prej izkazali Nightwish in Therion, seveda bolj prepričljivo.

Avtor:
twitter facebook