recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

27. 3. 2012  Ministry - Relapse  (13th Planet Records, 2012)
Mrtve pustite pri miru!

Ko je striček Al Jourgensen, alfa in omega benda Ministry leta 2008 zaključil trilogijo Houses Of The Mole - Rio Grande Blood - The Last Sucker in napovedal zadnjo Ministry turnejo (C. U. LaTour), v sklopu katere je obiskal tudi Slovenijo (Metalcamp, kar je ujeto tudi na DVD-ju Adios ... Puta Madres!), smo bili šokirani, a po slišanem in videnem ponosno zrli v močno svetlobo Ministry zapuščine. Človek je točno vedel, kdaj je treba oditi in to je tudi storil. In to je vsak Ministry fan spoštoval.

A, kot je danes povedal Dr. Chop v oddaji Metal Detektor, ''penzija je trajala cela 4 leta''.

Kaj za vraga je bilo Alu Jourgensenu, da se je pustil prepričati kitaristu Mikeu, da je novi material za nek drug projekt 100% Ministry, ne vem. Očitno je Mike Scaccia bil zelo prepričljiv, saj se je Al kljub trdnem zagotovilu, da je Ministry šel v večna lovišča oz. kar v Elizij, kjer sedi drugim bogovom naproti, še pustil spustiti v nekaj festivalskih nastopov. Moram priznati, da sem kot Ministry fan (pa čeprav to sintagmo uporabljam previdno, ker v primerjavi s kakšnim ''I live and breathe Ministry albums and stuff'' fenom nisem niti zrnce peska v puščavi) bil vesel nove plošče, a kot človek, ki je vsaj od Jourgensena pričakoval trdno obrambo osnovnih in trmastih principov strička Ala, sem bil precej razočaran. O novi plati si nisem mislil veliko in ob tem, ko sem je danes poslušal na strani webzina Metalinjection, si mislim le eno: ''Mrtve pustite pri miru!''

Plošča Relapse ni slaba - je močan Ministry material, ki po eni strani ponuja res eno najbolj brutalnih Ministry zvočnih podob (ali pa se zaradi določenih prijemov le-te tako zdijo), po drugi strani pa je tu še vedno velika mera zdravega in občutno ostrega Alovega ciničnega pogleda na svet. A po vsebinsko koherentni in kohezivni trilogiji, ki je obračunavala z Bushem in ki je ponudila najtrši Ministry material po kultnih Psalm 69 in Mind Is A Terrible Thing To Taste, smo dobili resda poskus obnovitve nekdanje surovosti, a le-ta je le slaba senca slavne preteklosti Alovih kreacij.

Zdi se, da Al očitno nima več pravega sovražnika (pa čeprav se v debatah z Alexom Jonesom zdi, da bi človek lahko naredil še 10 albumov, v katerih bi obračunaval z nečim, kar je že napadal leta 1991 - torej z New World Orderjem oz. Novim Svetovnim Redom) in to se pozna na plošči vsepovprek. Po eni strani je njegov cinizem in kritika predvsem glasbenega biznisa v pesmi Ghouldiggers jasen, direkten in popolnoma resničen, pa je izvedba taka, kot bi poslušal nekakšen ... hja, ''happy song''. Pop! Disko! Ples! Pa ne v tako dobrem pomenu besede, kot če bi seciral hit How Can You Sleep When Our World Is Burning al' kako že ... Potem je tu še definitivni disko hit 99 Percenters, ki se na najbolj cheap način dotika okupacijskega gibanja po svetu (mislim, da človek najde več materiala za identifikacijo pri komadu Thieves, če že hočemo kritizirati tatove v kapitalizmu), obračun s Cerkvijo v pesmi Kleptocracy pa bi bil super, če ne bi bilo enega izmed najbolj zoprnih refrenov.

In prav ta ''veselost'', če hočete, ti svetli toni, ta odstranitev pridevnika ''težka'' iz besedne zveze ''težka industrija'', naredi tisti občutek, da so Al J., Mike S., Tommy V., A. Rossi, J. Bechdel in Tony C. naredili nekaj na hitro, nekaj ''kar tako'', nekaj, kar vsaj na prvi pogled ne kaže nekega posebnega ''pointa''.

Stvar se malce poboljša z drugimi komadi - Double Tap ponuja odličen napad z neverjetnimi kitarskimi riffi in še boljšimi sempli in seveda vseprisotnim Alovim besom, medtem ko je vrhunec vsega - po mojem mnenju! - FreeFall, ki se po dolgem času spet dotika zlorabe drog. Mogoče je Alu najbolj pisan na kožo (ali pa najbolj pod njo), a vsekakor je tole najboljši Ministry napad v zadnjih 5 letih. Priredba S. O. D. United Forces je še močnejša kot izvirnik, nato pa se stvar spet malce izgublja (čeprav tako Relapse kot Weekend Warrior še nekako branita Alov nekdaj čisti obraz).

Kitarski riffi? V večini ubijalski. Vokal in tematike? Tipično Ministry - slišano že stokrat, čeprav je izvedeno precej suvereno in surovo. Sempli? Ministry nikoli ne zahinavijo. Bobni? Ritem mašina ali le taka zvočna podoba - odlično zanimivi, dinamični in kompleksni.

Ali smo na koncu koncev vseeno potrebovali tak album ali pa bi bilo bolje, da je stric Al leta 2008 po prihodu Obame na oblast res v miru odjahal v sončni zahod ob spremljavi hita What A Wonderful World, vedoč, da je njegova bitka končana uspešno in njegova misija opravljena za vselej?

twitter facebook