recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

16. 12. 2012  Protestant - Reclamation  (Halo of Flies Records, 2012)
Reclamation je album, katerega boste vzljubili vsi, ki ste do sedaj poslušali skupine, kot so Alpinist, Masakari, The Holy Mountain,… in upam si reči, da dvomim, da vam bo katerakoli druga skupina v enaki zvrsti lahko ponudila več. Je melodično, je temačno in predvsem je hitro, naredite sami sebi uslugo in si Reclamation zavrtite, ne bo vam žal.

Protestant so skupina, katero morate imeti na očeh konstantno, saj z vsako izdajo pridobijo več in več poslušalcev ter privržencev. V sklopu mešanja temačnega HCja, crusta ter punka z vsakim letom in izdajo naredijo še en korak dlje. Kako pride do tega, vam je verjetno že jasno, ker ste bili tam (nekateri pač ne oz. obratno, verjamem pa, da skupino pozna manjšina) in veste, kako vas je prevzelo že pri prvem udarcu na boben.

Za ostale pa je najboljše, da vam v nekaj stavkih predstavimo, zakaj so zvoki skupine Protestant tako strupeni…

Skupina iz Milwaukee-ja je nase opozorila že pri prvi izdaji iz leta 2006, imenovani Make Peace With the Rope You Hang From, in je ljudstvu dala vedeti, da ni vse rožnato in da ne glede na to, da večina misli, da HC uspeva, so oni povsem drugačnega mnenja. HC ni modna muha in nikoli ni bil in tako boste tudi pri Protestant občutili veliko poudarka na D.I.Y. (Do It Yourself).

Malemu morju izdaj Prostestant pa se je tokrat pridružil še mali album imenovan Reclamation in ker na njem ne pričakujemo 13 ali več skladb, se bomo osredotočili na vsako posebej ….

V uvodu nas najprej pozdravi skladba Home, kjer ''protestantje'' naredijo vtis na poslušalca na povsem znan in pa preverjen način. Hitri bobni, intenzivno poprijemanje kitar in pa lajež v obliki vokala, ki trese tla pod nami. In potem nas nekako najbolj preseneti tisti skorajda preslišan melodičen del skladbe, ki je bil skrit nekje v ozadju. Seveda se najprej vprašaš, kaj je bilo to, ampak ko si melodičen del ponovno zavrtiš, ti postane jasno, da si ujet v vrtincu agresije in kančku melodike, iz katerega težko prideš ven.

In že ko misliš, da te vrtinec dobrot ne bo več prevzel, ti ušesa prevzame Jan Palach oz. skladba št. 2. Precej nepričakovana ter najbolj melodična skladba v celotni diskografiji skupine. In če že mislite, da bo tukaj poudarek na melodiji, se motite, ker pri skladbi Jan Palach izstopajo ''gang'' vokali, ki se prikradejo iz ozadja pri refrenu.

Preden pa naježena koža popusti, pa dobimo Reclamatio, kjer se vse skupaj ponovno pomiri in se skozi prvo minuto počasi nabira in potem prefekcija na ''crust'' način. Težko za opisati, mogoče bi bilo nekako najbolje, če bi rekel, da je Reclamation rezultat mešanja prve (Home) ter druge skladbe (Jan Palach), kjer pri obeh posamezno dobimo melodijo ter agresijo, tukaj pa vse v enemu kompletu.

Vse bolj, ko se bližamo koncu, vse bolj verjamemo v album in izvajalca. Da pa bomo s telesom in dušo čisto predani albumu, pa nas v to prepriča Unbecoming. Seveda so bili določeni uvodi že slišani v preteklosti, vendar ker tukaj ni poudarka na instrumentalnih ''vmeskih'', je to vseeno. Bolj kakor vse drugo, tukaj izstopajo vokali ter besedila. Vokal je bolj mračen in renčav, besedila pa emocionalna, tako da začutiš težo celotnega sveta prav tukaj.

In če smo vajeni pri kosilu sladico pojesti čisto na koncu, nam Protestant ponudijo vrhunec točno na koncu. Salad Days je hiter, temačen in pa prekleto jezen poslovilni ''fuck you''. Mogoče res na trenutke pomisliš na Masakari, vendar poglejmo realno, skupine istega kova ne morejo izstopati, če so si na las podobne.

Reclamation je album, katerega boste vzljubili vsi, ki ste do sedaj poslušali skupine, kot so Alpinist, Masakari, The Holy Mountain,… in upam si reči, da dvomim, da vam bo katerakoli druga skupina v enaki zvrsti lahko ponudila več. Je melodično, je temačno in predvsem je hitro, naredite sami sebi uslugo in si Reclamation zavrtite, ne bo vam žal.

twitter facebook