recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

21. 11. 2012  Various Artists - Re-Machined: A tribute to Deep Purple's Machine Head  (Eagle Rock Entertainment, 2012)
Re-Machined na prvi posluh ne deluje. Razlog v tem lahko najdemo enostavno v usidranosti komadov, saj se že štirideset let poslušajo v originalni verziji in so kot taki tudi dobili kultni status.

V čast štirideseti obletnici izida enega najboljših rock albumov vseh časov Machine Head, so se priznani rock in metal glasbeniki današnjega časa poklonili legendarni skupini Deep Purple. Posneli so album, na katerem so zaigrali svojo verzijo pesmi iz leta 1972 in na ta način proslavili svoje vzornike.

V projektu so sodelovali Glenn Hughes s Chadim Smithom iz skupine Red Hot Chili Peppers, Iron Maiden, Metallica, Chickenfoot, Black Label Society, Carlos Santana in Jacoby Shaddix, Jimmy Barnes in Joe Bonamassa ter superskupina Kings of Chaos, ki jo sestavljajo Joe Elliott, Steve Stevens, Duff McKagan, Arlan Schierbaum in Matt Sorum.

Nove izvedbe so v skladu z umazanim in temačnim zvokom sedemdesetih, vendar je vsak glasbenik dodal še svojo podnoto. Pri Santani po pričakovanju legendarni Smoke on the Water dobi kitarske okraske, ohrani pa poln in nizek zvok. Tako dobimo odlično zlitje kitarske virtuoznosti in rock prvinskosti sedemdesetih. Chikenfoot komadu Highway Star dodajo modernejši zvok in vokal. Ponesrečena je le uporaba hammondk, saj zvenijo površno. Lorda pač ni mogoče nadomestiti. Na koncu pa zmoti pretirano dodajanje lastnega pečata z razvlečenim zaključkom, ki skoraj pokvari prej dober vtis komada in pusti rahel limonast priokus. Presenečenje albuma je netipična Iron Maiden izvedba Space Truckin, saj poslušalec le s težavo ugotovi, kdo je izvajalec (kdo bi si mislil, Brusa pa ja prepoznamo povsod) in pa odlična predelava balade When a Blind Man Cries v izvedbi Metallice. Izjemno, v negativnem smislu, iz celote izstopa The Flaming Lips izvedba Smoke on the Water. Grozljivo. Ogabno. Pesem je posneta na način midi mobitel zvonenja (tistega, ki smo ga včasih imei na prvih reglah). Izvajalci so rock himno zmasakrirali skoraj do neraspoznavnosti. Posegli so tudi v originalno besedilo, kar je popolnoma nepotrebno, odvečno in celo žaljivo. Svojo verzijo že na račetku pojasnijo z besedami "nismo imeli časa, zato smo plato posneli na mobitel". Kar je bilo verjetno mišljeno kot humorno, izpade predvsem patetično. Tako prepoznavno in vrhunsko skladbo ponižati na nivo, da si skupina niti ne vzame časa, da bi ga vsaj solidno posnela, je nesprejemnljivo in v popolnem neskladju s ploščo v čast izjemnemu izdelku. Iz celotnega albuma, ki se lepo dopolnjuje in razvija, ne glede na žanrsko raznolikost avtorjev, ta komad res neprimerno odstopa in razbija to enotnost in glasbeni tok. Kot posebej odlični predelavi pa je treba izpostaviti dve: Pictures of Home v izvedbi Black Label Society in Lazy -Jimmy Barnes & Joe Bonamassa. Oba komada sta zajela energijo sedemdesetih in duh današnjega časa, ko na ustvarjanje preteklega časa gledamo z občudovanjem.

Re-Machined na prvi posluh ne deluje. Razlog v tem lahko najdemo enostavno v usidranosti komadov, saj se že štirideset let poslušajo v originalni verziji in so kot taki tudi dobili kultni status. Odstop od te navajenosti na purplovski zvok je vsaj na začetku težaven. Po večkratnem poslušanju z načrtno distanco do originalne izvedbe pa lahko ugotovimo, da je nova verzija (razen nesrečnega telefonskega komada) dobra, raznolika, v nekaterih delih sledeča, v nekaterih pa inovativna v odnosu do originala. Pozna se, da je nabor glasbenikov, kot se za tako priložnost spodobi,vrhunski.
Vendar pa  je treba priznati, da tudi vsi skupaj še vedno niso uspeli preseči Deep Purple.

twitter facebook