recenzije

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

banner
banner

recenzija

16. 8. 2012  Doro - Raise Your Fist In The Air  (Nuclear Blast, 2012)
Super je slišati, da je Doro še živa in aktivna. A morda je čas, da vitalna gospodična končno posname nek album in nam ponudi nekaj več kot le ''teasing'', pa čeprav je tudi ta lahko jako všečen in ravno prav seksi. Vseeno – album, prosim!

Že več kot 25 let metalska bojevnica Doro navdušuje množice povsod po svetu s svojim, včasih kar klišejskim, ampak toliko bolj iskrenim heavy metalom. In medtem ko že četrto leto čakamo na naslednika albuma Fear No Evil, lahko prisluhnemo EP-ju Raise Your Fist, ki je izšel nekaj tednov nazaj.

No, včasih je resda bolje izdajati manjše doze kvalitetnega materiala, kot pa moriti z albumi, ki so sami sebi namen, a vseeno se zdi, da ne bi bilo slabo, če bi si Doro z ekipo svojih sobojevnikov že enkrat vzela čas za album. Namreč, Raise Your Fist sploh ni slab, a v štirih komadih res ne ponuja nič novega.

Zvesta svojem srcu in osebnosti je Doro ponovno posnela komade o osebni zmagi in boju, ki naše življenje očitno zaznamuje kot temna stalnica, a je hkrati možnost, da se izkažemo kot zmagovalci, še posebej v času, ko se vsak boj zdi zaman in ko je še tako velika zmaga kmalu izgubljena v prahu še večjih neviht, ki se kar nočejo umiriti. Takšna sta pač komada Raise Your Fist In The Air ter Victory, ki sta tudi temu primerna bojevito zveneča, ovita okrog klasičnih heavy metal melodij, bojevniškega monolitnega bobna in seveda Dorotejinega vokala, ki tudi po 25 letih ni niti malo izgubil na moči. Ja, Doro je kot Dio ženskega segmenta heavy metala, pa tudi tematika osebnega boja in vzpona nad ovirami, ki je omniprezentna v metalu že od samega začetka, ni tako zgrešena, ker res živimo v času uporov nad tirani in ker je pač to heavy metal, Doro style.

Na koncu se še enkrat vrne na začetek, saj poslušamo komad Raise Your Fist … v francoščini (Lève Ton Poing Vers Le Cie), ki še vedno zveni bojevito in seksi, a če je že imela dovolj placa na ploščku, bi raje dala ali kakšno priredbo ali pa morda še kak svoj komad (pa magari v francoščini). Dobro, vsaj ni izvedla Manowar in izdala isti komad v 17 jezikih!

Mogoče je izstopajoča točka EP-ja balada Engel, ki je nežna in močna hkrati (Doro 100%), nekako pa se tudi odmakne od skorajda klišejsko zvenečih prej omenjenih prvih dveh komadov. V tej točki morda ni odveč vprašanje: ''Zakaj so prav v heavy metalu, še posebej, če gre za tevtonsko verzijo le-tega, tako udarjeni na tiste tipične metal himne, ki so v tem slučaju zanimive samo zaradi njenega vokala, ker je vse ostalo res 'text-book' heavy metal?'' In medtem ko iščemo odgovor, morda tudi ob poslušanju novega Manowar albuma, lahko večkrat uživamo v res dobri baladi, ki ostala jokanja ostalih ženskih predstavnic v metalu danes, pelje gladko scat.

Super je slišati, da je Doro še živa in aktivna. A morda je čas, da vitalna gospodična končno posname nek album in nam ponudi nekaj več kot le ''teasing'', pa čeprav je tudi ta lahko jako všečen in ravno prav seksi. Vseeno – album, prosim!

twitter facebook