recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

15. 4. 2013  Vigilance - Queen of the Midnight Fire  (Metal Tank, 2013)
Vsaka skladba je močna sama po sebi, obenem pa tudi smiselno stopnjuje album, ki vse od uvoda pa do zadnjega krika na znani klasiki Ritual of Death nenehno zvišuje nivo napetosti v zraku.

V davnih, davnih časih, ko sem še pisal za Master Magazin, sem se načeloma izogibal pisanju recenzij domačih bendov. Iskreno zato, ker mi na slovenski sceni večina stvari ni bila všeč, v glavnem zaradi (vsaj meni) podobnih oziroma kar istih razlogov. Četudi sem svoje nenapisano pravilo nekako podzavestno prenesel na Profanity, kaže da ga bom moral ukiniti. Namreč založba Metal Tank že drugič v kratkem ponuja obetaven izdelek s slovenske metal scene - tokrat Queen of the Midnight Fire, prvenec postojnskih Vigilance.

Album odpre istoimenska skladba z grozeče zveničim klavirjem, ki še celemu komadu definitivno pusti okus po pajčevinah in vonj po žveplu, pokopališčih, starejših občanih in ostalih zlih rečeh, ki pritičejo Bibliji. Kot že ime albuma nakazuje pa Vigilance Biblijo veliko raje berejo v rikverc; okultizem je prevladujoča tema na CD-ju, sploh v primerjavi z debitantskim EP-jem Steeds of Time. Medtem ko je ta bil preoblečen v barve Iron Maiden, je Queen of the Midnight Fire gotovo ne le tematsko mračnejši, pač pa tudi zvokovno, saj se tu in tam znajde tudi kak blackmetalski moment, ki pa ne nadomesti njihovih preteklih vplivov, pač pa s tem skladbam doda le še moč in raznolikost.

Če nadaljujem z opisom skladb, je moč z gotovostjo trditi, da je vsaka močna sama po sebi, obenem pa tudi smiselno stopnjuje album, ki vse od uvoda pa do zadnjega krika na znani klasiki Ritual of Death nenehno zvišuje nivo napetosti v zraku. Prav Ritual of Death je pokazatelj razvoja skupine; komad je v dveh letih odkar so ga Vigilance prvič posneli na demo doživel še večjo preobrazbo kot od Rager izvirnika. Igranje celega benda je na nivoju, četudi bi lahko producent iz kitarskega dvojca Adam/Rejec izvabil malenkost več (najbolj moteč je obupen fuš sredi sicer odlične solaže na Under Sulphurous Skies, ki bi se ga roko na srce dalo res zlahka posneti znova). Bas grmi in je več kot očitno bil odigran s pravo napadalnostjo do strun, same linije pa skladbam dajejo zalet. Druga polovica ritem sekcije, t.j. bobnar Tine Kaluža, je nekaj povsem nenavadnega, saj je le-ta v zadnjih dveh letih razvil slog ki je obenem precizen, a nikoli ne pojenja, saj s činelami nenehno spremlja in poudarja rife. Melodična sekcija je tudi močna, saj Giliam Adam postreže z marsikatero ultra-catchy solažo (Four Crowns of Hell zmaga!), saj si je zanje očitno vzel čas, vendar pa je najbolj markantna točka celotnega albuma gotovo vokal Jakoba Rejca. Jakob prepriča vse od nežnega, baladnega konca skladbe Behind the Cellar Door pa vse do divjega, polnozvenečega falzeta, ki ploščo preveva, a doseže vrhunec na Ritual of Death... Okraske na stran, njegov srednje-visok vokal, katerega uporablja na večini plošče, je mnogo bolj suveren od marsikaterega današnjega t.i. "okultnega heavy metal benda", ob rezkem kričanju pa tudi marsikateri blekmetalc povezne glavo.

Četudi so live nastopi Vigilance ponavadi non-stop naval heavy metal divjanja, je studijski album presenetljivo dobro taktiran kar se tiče toka izdelka kot celote. Melodični vložki (Spet Four Crowns of Hell, tokrat prepriča dissectionovski rif tam nekje na sredini, tudi konec What Lies Beyond...), stop-and-go ritmi, kratek (a vzdušen) inštrumental tik pred koncem in umirjen razpad na koncu What Lies Beyond... predstavljajo le del vseh sredstev, s katerim Vigilance narekujejo poslušalcu kdaj čupati in divjati, kdaj obsedeti in presrano poslušati.

Če bi se tu končalo, bi prišli precej hudičevo (poudarek na hudičevo) blizu popolni sodobni heavy metal plošči, na žalost pa ima Queen of the Midnight Fire motečo tehnično pomanjkljivost; nanjo sem nakazal že v tretjem odstavku, in kjer je dim je tudi ogenj. Produkcija albuma naj bi sicer bila surova, kar ponavadi služi k temu, da izdelku da duh (odličen primer: prvenec ameriških Negative Plane) s tem, da deluje naravno, organsko. Kitare na Queen of the Midnight Fire so na žalost tako zelo organske, da zvenijo, kot bi nekdo izklopil distorzijo, kar od poslušalca zahteva kar malo preveč domišljije. Bobni pa gredo v drugo skrajnost, saj snare zveni kot kak Fisher Price sintisajzer, česar si ne morem razložiti drugače kot da gre za slabo rabo računalniškega sempla. Ostali bobni so slišati škatlasto, kar je škoda, saj so očitno bili odigrani s silo, ki bi lahko parirala Anžetovem basu.

Da Queen of the Midnight Fire poklja namesto grmi pa k sreči albuma ne zavre preveč, saj so Vigilance napisali skladbe, ki stojijo same zase in se resnično le redko zanašajo na produkcijo. Kul vzdušje ustvarijo same posebi in zato ne potrebujejo mehko kuhane kitare ali pa kevdr-sound na bobnu, da prenesejo svoj point. Odlični nastopi na kitari, bobnih, basu in vokalu Vigilance nesejo daleč, odlično napisani komadi pa še toliko dlje. Iskren heavy metal z zlobnim vajbom, občasnim blekmetalskim pridihom in bobnarjem-norcem je njihova specialiteta. In če bo leto postreglo še kako tako domačo specialiteto, mi le še utegne spremeniti mnenje o metalu na sončni strani alp. 2013, ti si na potezi, Gilian, ti pa čuvaj solažo od "Four Crowns", ker jo že pobiram na kitaro.

Queen of the Midnight Fire izide 14.5.2013, release koncert skupaj z Eruption pa je 18.5. v MC Postojna.

twitter facebook