recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

recenzija

23. 2. 2020  Sepultura - Quadra  (Nuclear Blast, 2020)
Ubijalsko dobro!

Gotovo ni prijeten občutek, če veš, da kar lepo število ljudi komaj čaka, da izdaš nov album, samo zato, da ga postavijo ob bok klasičnim izdajam, ki so zdaj stare že vsaj 22 let, in nato povsod trobijo, da to več ni isti bend, da sedanja inkarnacija benda nima pravice blatiti slavne zapuščine s svojimi novejšimi izdelki, da je čas, ne za častno, temveč kar prisilno upokojitev in tako dalje. A resnici na ljubo, je to kar precejšnja izguba časa. Kar so Sepultura storili do leta 1996, je resda zapisano z zlatimi črkami v anale metal glasbe, a tudi po tem letu niso živeli zgolj na stari slavi. V duhu odločnosti, ki je zaznamovala Sepulturo že od samega začetka, so kitarist Andreas Kisser in basist Paulo Jr. skupaj z vokalistom Derrickom Greenom in še s tremi bobnarji, ki so se zamenjali v tem času, bend ponovno povzdignili iz pepela, pri tem ohranili integriteto imena Sepultura in – roko na srce! – v večini primerov izdali jebeno dobre albume, katerih krona je aktualni, še čisto sveži album Quadra.

Quadra temelji najprej na simbolu številka 4, za katerega je kitarist Kisser v neki knjigi izvedel, da simbolizira rimski rek ''Užij dan.'' To se odraža predvsem v delovanju benda, ki je vztrajen, ki stvari od leta 1996 dalje, ko je bil postavljen na dno scene, ne jemlje samoumevno in ki kljub trdemu delu ter preprekam hkrati zmaguje na koncertnih prizoriščih in uživa plodove svoje zmage. Sama beseda 'quadra' izhaja iz portugalščine in predstavlja prostor, v katerem se dogaja kakšna igra – recimo, nogometno igrišče ali boksarski ring s svojimi štirimi koti. Gre za prostor, v katerem se dogaja nekaj, kar je definirano tudi s pravili in tukaj bend pravi, da Quadra ponazarja družbo, v kateri živimo in skušamo živeti sami s seboj in drug z drugim, pri tem pa hkrati slediti zakonom in resnicam ter tudi dvomiti v njih, kar naj bi bila refleksija na današnji čas. Neki razrahljani rdeči niti primerno album besedilno obiskuje različne teme – tu so pesmi o depresiji, osebnih zmagah, zgodovini, uničevanju amazonskega pragozda in okolja, o izolacionistični politiki ali pa pravnih sistemih modernih demokratičnih držav, o odvisnosti od zdravil in še marsikaj. Vse te teme pa so razdeljene v 4 glasbene dele albuma, ki se začnejo s poklonom klasičnim thrash koreninam zasedbe, nadaljujejo s poudarkom na gruvu in izraziti ritmičnosti, nadaljujejo se celo eksperimentalno v duhu prejšnjega albuma Machine Messiah, končajo pa z močno melodično izraznostjo, ki je predvsem uteleša čisto zadnji komad albuma, kjer se kot gostja na vokalu skupaj z Derrickom Greenom izkaže vokalistka z zasedbe Far From Alaska, Emilly Baretto.

Album vsaj na besedilni in tematski ravni deluje izjemno razgibano, glasbeno gledano pa deluje precej bolj enotno in koherentno. Torej, če ste iz prejšnjega stavka dobili občutek, da boste dobili tudi eno veliko glasbeno krizo identitete, se na srečo motite. Sepultura so kljub tematski dinamiki uspeli zgraditi zelo poslušljiv album, ki pa mu morate posvetiti več pozornosti. Kitarist Andreas Kisser in bobnar Eloy Casagrande sta namreč uspela napisati zanimivo paleto pesmi, ki so si med seboj precej podobne, a boste pri vsaki slišali detajle, ki pesmi razlikujejo med seboj. Enkrat bodo to klasične akustične kitare, drugič izrazita perkusivna razgibanost, tretjič se bodo priključili epski, zborovski elementi, ki bodo spomnili na Carmino Burano ali pa celo Dimmu Borgir oziroma Behemoth, potem se bodo vpletli izjemno udarni, a nenaravni bobnarski ritmi, ki bodo res zahtevali veliko stopnjo pozornosti poslušalca. Če se zdi, da bo prvi komad Isolation napovedal poklon albumoma Beneath The Remains in Arise, vas bosta pesmi Capital Enslavement ali pa Means To An End popeljali v ero albumov Chaos A. D., Roots ter Against. Močno izstopa instrumental Pentagram, ki se precej ozira na daljni album Schizophrenia, medtem ko bo album Nation pustil pečat v pesmi Raging Void. Zadnji dve pesmi, Agony Of Defeat ter Fear, Pain, Chaos, Suffering pa so čisto nadaljevanje albumov Kairos ter Machine Messiah. Veliko informacij, mar ni tako? Seveda je. A bodo zlahka našle pot v vašo dušo zahvaljujoč natančno zgrajenim in mojstrsko aranžiranim pesmim.

Zlahka trdimo, da gre, zahvaljujoč bobnarju Casagrandeju, za enega bobnarsko najboljših Sepulturinih albumov stare in nove ere, medtem ko je tudi kitarsko gledano, Kisser dokončno pokazal, kako obvlada kitaro in kateri vplivi se izražajo skozi njegovo igranje. Vse to bi seveda zgubilo moč, če bi Derrick Green vokalno pokvaril vse skupaj, a temu ni tako. Znotraj primarnega orožja, torej krika, Green drzno, a dobro uporablja spevne vokale, kruljenje, šepetanje ipd., duet z vokalistko v zadnji pesmi pa je sploh drzna, a nagrajujoča poteza, saj res mojstrsko sede in odlično zaključi album. Pohvaliti je treba tudi miks Jensa Bogrena, ki je zadnja leta med drugim sodeloval tudi s Kreator in Amon Amarth, ter mastering Tonyja Lindgrena, ki sta uspešno ustvarila kar prepoznaven in izstopajoč zvok albuma, kar v metalu 21. stoletja, ko se zdi, da vsi bendi uporabljajo iste studijske prijeme, ni mala stvar.

Ubijalsko dobro!

twitter facebook