recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

14. 6. 2011  Kreation Kodex - Puzzles of Flesh  (On Parole Productions, 2011)
Redki so bendi, katerih prvi album kaže zdravo in odraslo mero samokontrole, trdnosti in umetniške ter izrazne stabilnosti. Temu v tem primeru žal ni tako.

Menim, da je eno poglavitnih vprašanj in problematik, ki se (samo-)oblikuje pri snovanju in interpretiranju kakšnega glasbenega prvenca, prav vprašanje ambicioznosti. Prvenci imajo ponavadi  neko zoprno lastnost: vse hočejo povedati naenkrat. In ko svoje povedo, povedo isto še enkrat, kot da bi se bali, da se jih prvič ni slišalo. Pa se jih ponavadi je. Le nikogar ni zares zanimalo. V tem oziru so redki bendi, katerih prvi album kaže zdravo in odraslo mero samokontrole, trdnosti in umetniške ter izrazne stabilnosti.

Kreation Kodex s Puzzles of Flesh (Se – mimogrede – spominjate igre/interaktivnega filma Phantasmagoria 2: A Puzzle of Flesh iz leta 1996? Izjemna igra, čeprav je bila enka boljša.) žal sodijo v prvo zgoraj opisano kategorijo. Album tekom enajstih komadov, ki se raztezajo čez petinštirideset minut, že res vseskozi govori, pove pa nekam bore malo. Gre za nekakšen dobro (jasno in čisto ter predvsem svetlo) sproduciran death/black metal hibrid s klaviaturami in ženskimi vokali.  Ženski vokali so sicer dobri, a kaj ko je njihova realizacija v glasbi precej porazna. Le s težavo bi bili namreč bolj klišejski. In ravno tako bi le težko še bolj spominjali na razne pop metal bende z ženskimi vokali; bende, katerih člani morajo biti najprej lepi, šele nato pa znati igrati v živo. Toda na srečo ti vokali niso vseprisotni. Je pa moški growl, ki je prav tako apoteoza klišeja. Sploh v dialoških momentih, ki bi celo lahko bili zanimivi... če ne bi vsi vokali bili dialoški. Kot napev in odpev. In kot odpev in napev in odpev in itd. vokalom ni ne konca in ne kraja in nekje na polovici albuma zaradi svoje neizrazitosti in nezanimivosti, lažnega pathosa agresije in kaj jez vem česa vsega še, postanejo zares moteči.

Svetli točki v tem oziru sta instrumentalna Darkness Breaths Divine ter A Lux Lucis Profundus In Obscurum. Instrumenti se tu dejansko pogovarjajo med sabo in ne igrajo vsak (k) sebi. Žal se nekje na tej točki zavedanja izkaže še ena pomanjkljivost Puzzles of Flesh: strukture. Ko hoče bend povedati vse naenkrat, se zgodi, da se izrazna struktura/struktura izraza sesede sama vase. Tako zgoraj omenjena komada (in ki sta na albumu strukturno še najbolj koherentna) utihneta ravno, ko postaneta zanimiva; ko vzpostavita nek ambient in/ali neko tezo. Isto je z raznimi intri v komade, intermezzi sredi komadov in podobnimi prijemi (no, ti 'prijemi' so 'prijemi', v kolikor niso mašila ... kar pa v danem primeru so). Recimo: kitarski intro, ki si ne drzne razviti se, temveč se ponovi dvakrat, nakar zažagajo kitare, udarijo bobni, intro pa postane sam sebi namen. Tako kot večina drugih stvari na albumu.

Vse tole bi bilo zmerno do popolnoma nesmiselno, če ne bi šlo za precej dobre glasbenike; sploh v kitarski sekciji, ki je tehnično gledano kar nad povprečjem. Žal pa gre obenem za bend, ki ne zna/ne zmore/noče napisati zanimivega komada, to hibo v strukturi pa skriva za prepotentnimi vokali (ki so – mimogrede – včasih moteče glasni v miksu) in raznimi kitarskimi, klaviaturskimi in efektnimi olepšavami (kičem), ki so tam verjetno z namenom, da bi odvračale pozornost od pravega problema. Pa je ne. Ravno obratno: poudarjajo ga. Kreation Kodex so dokazali, da že res znajo posneti album (in o tem ni dvoma, s tehničnega stališča je posnet odlično, profesionalno) ..., ne znajo pa ga tudi napisati.

Avtor:
twitter facebook