recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

4. 1. 2016  Baroness - Purple  (Abraxan Hymns, 2015)
Že vidim, kako bodo prve vrste na koncertih jokale z rokami v zraku kot na koncertu Mile Kitiča.

Leto 2015 nam je prineslo kar nekaj takšnih in drugačnih dobrot. Recimo Mičotovo kuharsko oddajo, kjer blesti v vsej svoji kulinarični nesposobnosti in nam servira recepte, ki bi jih še sestradani afriški otroci z lahkoto obvladali. Pa sploh še niso dojeli koncepta hrane.

Poleg te vizualne abominacije pa nam je leto 2015 v svojih zadnjih izdihljajih ponudilo tudi novi album ameriških sludge/post/nekajnekaj Baroness. Tako je, po treh letih je luč sveta ugledala plošča Purple. Barvno ne-slepi bodo takoj opazili, da bi vijolična barva lahko pomenila zmes rdeče in modre (Red in Blue sta prva Baroness full length albuma), jaz pa sem barvno slep in pravim, da je naslov albuma hommage Princeovemu komadu Purple Rain. Zakaj? Ker je album catchy. Že skoraj tečno catchy.

Glede na to, da so na raznih seznamih za najboljši album leta 2015 raznorazni Ghost, Iron Maiden in podobne sing along fukarije, bi Baronessova (Baronessina? Ne vem.) »popish« plata morala biti zadetek v polno. In na nek način je res; skorajda je nemogoče najti en seznam najboljših alternativnih/metal albumov brez Purple-a nekje med najboljšimi albumi preteklega leta.

Sam album krasi 10 zvočnih posnetkov, prve sekunde začetnega komada Morningstar pa namignejo, v kakšno smer se bo razvil celoten plošček. Melodičen, rahlo »creepy« intro in udarni riffi, vse skupaj pomešano s spevnimi refreni. Že vidim, kako bodo prve vrste na koncertih jokale z rokami v zraku kot na koncertu Mile Kitiča. Če bi sodil samo po prvem komadu, bi rekel, da je Purple res nekakšna mešanica Red, Blue, Yellow & Green albumov: se pravi, agresija in sludge prvih dveh, pomešana z melodičnimi deli drugih dveh albumov.

Ampak pičku mater, če album ne postane rahlo dolgočasen malo čez polovico. Kot nekakšna neskončna predigra, kjer si že prestopil vrhunec zrajcanosti in sedaj samo še zdolgočaseno čakaš, da ti pride Mičotu v usta. Na albumu so uporabili ravno prav starih sludge riffov in novih melodij, da so združili album v nek semi-brezvezen konglomerat, ki ne ve točno, kaj hoče. Na eni strani so nam ponudili riffe, ki se jih ne bi sramovali niti Mastodon v svojem najbolj mastnem obdobju, na drugi strani pa sem imel občutek, da poslušam malo bolj težke Placebo.

Zvočno gledano je album super posnet. Vsekakor ima tudi kar precej svetlih momentov in res dobro spisanih delov.  Verjetno mi bo zlezel pod kožo, tako kot se je to zgodilo z Mastodon plato The Hunter - na začetku nič posebnega, potem pa sem te komade slišal v živo in slišal, kako dobro dejansko funkcionirajo. Ampak do koncerta pa nisem ravno prepričan, če me bo kaj kmalu zamikalo pritisniti play na sponzorirani Youtube verziji albuma. 

Avtor: Jovo
twitter facebook