recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

21. 7. 2014  Anne - Pulling Chain  (Run For Cover Records, 2014)
Definitivno drži dejstvo, da bo album Pulling Chain zadovoljil vse privržence new wave žanra, kot tudi modernejših skupin, kot so Merchandise ter Night Sins, a je iz mojega pogleda vse skupaj malce premalo za dobro oceno…. je dobro, a je bil prvotni material precej boljši.

Post punk je kot žanr zadnja leta močno pridobil na novih skupinah oz. lahko se izrazim, da gre za nekakšen sklop post punk revival scene. Je res, da se mnoge skupine trudijo glasbeno približati legendam Joy Division, kar sicer instrumentalno ni izziv, je pa znotraj post punka in Joy Division večji delež poosebiti vokalista Iana Curtisa.

Sami veste, da ni vsem uspelo oz. jim ne uspeva, ampak se vseeno trudijo in se jim počasi približujejo. Izmed gmote vseh post punk skupin se je po mojem mnenju Joy Division najbolj približala zasedba Anne in njihov album Dream Punx iz leta 2011.

Omenjena post punk senzacija mi je znotraj žanra ponudila vse tisto, kar so mi ponudili Joy Division ter dodali določen delež hladnega synth rocka in zadeva je bila popolna.

3 leta in nekaj izdaj kasneje pa nam taista zasedba ponudi novosti, imenovano Pulling Chain. Lahko bi v prvi fazi rekel, da sem od celotnega poslušanja razočaran, ampak tega ne bom storil, ker sem vam zamolčal izdaje, katere so izšle po prvencu Dream Punx.

Ključnega pomena za rahlo razočaranje je bil prestop iz tistega Joy Division rajanja (ki je sicer še vedno prisoten) v  bolj synth pop vode, kova Depeche Mode, ki je bil najbolj občuten pri lanskoletni izdaji Jerusalem, in ta recept prejmemo tudi pri trenutni izdaji Pulling Chain.

V okviru 8 skladb nam omenjena izdaja ponudi še vedno pridih post punka oz. tisto konstruktivno igranje, katero je spominjalo na Joy Division, ampak se v 80% bolj ozira na Depeche Mode.

To naj nebi dojeli kot slabost, saj tako kot Depeche Mode, tudi Anne vključujejo v svoje kreiranje elektronsko goth inspiracijo iz 80-ih, ki nam je še vedno dobra.

Če povzamemo primer ene izmed skladb, in sicer Modesty/Grandfather. Že v prvih trenutkih se začuti vokalna sprememba oz. prehod iz depresivno /melanholičnega/zasanjanega vokala po načelu Iana Curtisa v, kot rečeno, temačno spevnega Dava Gahana.

Ni slabo, a je precej odvisno od okusa poslušalca, enako velja tudi pri instrumentalnih delih, kjer se zadeva bolj ponaša z new wave/synth pop/electronic rock zvokom, kot pa post punkom.

Ritem v vseh 8-ih skladbah sicer niso izgubili, a še vedno vse skupaj velja za stvar okusa, saj kot lahko sodim po sebi, so mi bolj pri srcu Joy Division kot pa Depeche Mode.

Definitivno drži dejstvo, da bo album Pulling Chain zadovoljil vse privržence new wave žanra, kot tudi modernejših skupin, kot so Merchandise ter Night Sins, a je iz mojega pogleda vse skupaj malce premalo za dobro oceno…. je dobro, a je bil prvotni material precej boljši.

twitter facebook