recenzije

All Pigs Must Die

Hostage Animal

Dying Fetus

Wrong One To Fuck With

Neocaesar

11:11

Venom Inc.

Ave

Paradise Lost

Medusa

Več izvajalcev

Split

Integrity

Howling, For The Nightmare Shall Consume

Get The Shot

Infinite Punishment

Eighteen Visions

XVIII

Bloodbound

War of Dragons

Sunterra

Reborn (EP)

Frowning

Extinct

Sinister

Syncretism

Suffocation

... Of The Dark Light

Doyle

Doyle II: As We Die

Lock Up

Demonization

Black Reaper

Blood Moon Rising

Lintver

Distorted Perception

banner
banner

recenzija

18. 10. 2016  Planes Mistaken for Stars - Prey  (Deathwish Inc., 2016)
»Ej Jovo, a poznaš Planes Mistaken for Stars? Ne? No, oni so ravno sedaj izdali nov komad na veganskem portalu. Komad je super in jaz ne jem mesa, ampak me ne moti, če ga kdo drug, ampak veganska hrana je res dobra …«

Včasih mi je kakšen žanr še vedno relativna neznanka in ljudje me čudno gledajo, ko jim omenim, da sem ravnokar spoznal nek xy bend. »Si živel v jami zadnjih 20 let?« me začudeno vprašajo, na kar jim odvrnem, naj se zadavijo na trdem falusu. Poznati vso glasbo je nemogoče, sploh če tu upoštevamo osebni okus, ki se k sreči razvija. Če nisi metalec.

No, kljub nepoznavanju si dam nalogo, da opišem kakšen album, ki je izven mojega »comfort zone-a«. Ne toliko zaradi tega, ker bi me navdušil, temveč bolj zato, ker sem ena redkih oseb na tem »portalu«, ki je vsaj malo pismena. Moram pa priznati, da me je nov album ameriških jeznih, a čustvenih punk-rock/hardcorovcev Planes Mistaken for Stars kar precej navdušil.

Zgodba okoli benda je tako zanimiva kot šale o moji pleši – se pravi, samo ozkemu krogu debilnih kolegov s »smislom« za humor. A vendar, Planes Mistaken for Stars so začeli s svojo glasbeno kariero že leta 1997, v naslednjih nekaj letih pa so nanizali 3 albume, Fuck with Fire, Up in Them Guts ter Mercy (ki je, mimogrede, super album, mogoče tudi zaradi dejstva, ker so sodelovali s producentom Mattom Baylesom, ki je produciral albume Isis in Mastodon).

Potem pa je prišla dekada zatišja. Aja, pardon, sem mislil, da pišem za RŠ. Desetletje zatišja, v katerem so člani igrali pri različnih zasedbah, med drugim so tudi sodelovali s 16 Horsepower in Wovenhand, ki so v zadnjih letih šli v kurac bolj kot Angelca Likovič.

Pred nekaj meseci pa se je na vsevednem spletišču pojavil nov komad, naslovljen Fucking Tenderness. Glede  na to, da so ga objavili na nekem veganskem portalu, je bil naš Matevž navdušen, kajti sedaj je lahko težil o svojih prehranjevalnih navadah pod pretvezo, da ti predstavlja bend.

»Ej Jovo, a poznaš Planes Mistaken for Stars? Ne? No, oni so ravno sedaj izdali nov komad na veganskem portalu. Komad je super in jaz ne jem mesa, ampak me ne moti, če ga kdo drug, ampak veganska hrana je res dobra …« Koga boli kurac, sem si rekel, in pojačal glasbo, da sem preslišal te verbalne nebuloze.

In komad je bil dovolj, da sem komaj čakal na nov album, s katerim so me razveselili danes, saj so ga v celoti premierno predstavili na Noisey-evem portalu. Na albumu se nahaja 10 komadov, ki si med seboj, iskreno povedano, zvenijo precej podobno. A to sploh ni slaba stvar, kajti če poslušamo album v celoti, dobimo neko premišljeno zadevo z glavo in repom.

Album odpre komad Dementia Americana, ki s svojo iskreno prostaško agresivnostjo nariše nasmešek na obraz. Zdistorzirani vokali, še bolj zdistorzirani kitarski riffi, ki se odlično znajdejo v punk/hardcore vodah, začrtajo zvočno pot celotnega albuma ob fini spremljavi ritem sekcije. Pod fino mislim na dejstvo, da ne merijo tičev, kdo lahko bolj zafuka celotno strukturo komada.

In čeprav nam že otvoritveni komad nakaže smer albuma Prey in čeprav so si komadi podobni v svoji preprostosti, to ne pomeni, da album nima svojih nihanj, svoje dinamike. Po dveh/treh konkretnih šusih v bobenčke, nam Planes Mistaken for Stars ponudijo kakšen komad za umiritev, potem pa spet nadaljujejo s svojim nalezljivo poslušljivimi riffi. Till It Clicks, Riot Season, Fucking Tenderness in Pan in Flames so eni bolj zabavnih komadov na plati, ki jih bom poslušal znova in znova.

Žanru primerno je plata preprosta, vendar direktna, brez nepotrebnega kompliciranja in ravno z pravšnjo mero zvočnih fines, da je zanimiva za večkratno poslušanje. Danes sem jo dal skozi že trikrat in nisem opazil nobenega večjega minusa. Priporočilo, ki ga lahko čujete na tej povezavi.

Avtor: Jovo
twitter facebook