recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

18. 8. 2011  Rival Sons - Pressure And Time  (Earache, 2011)
Potovanje 40 let nazaj, a namesto posmeha, je ob Rival Sons prisoten le občutek starega, prijetnega vetriča, ki ponovno obuja - in to uspešno! - obdobje, ko se je svet le prebujal iz sanj, a bil še vedno dovolj naiven, da ni postal ovit v sivino. Rock, baby!!!

Ne vem, kje naj začnem. OK, začenjam s šokom - Earache je izdala ''straight on'' rock ploščo. Ne prog rock, ne rock v smislu tega, kar pičijo recimo Sahg ali pa kar so pičili Entombed leta 1994, ne rock v stilu Porcupine Tree ali zadnje Opeth. Tole je rock! Rock!!! 

Ampak, šok mine hitro, saj je angleška založba Earache vedno bila predrzna - je med prvimi izdajala grind in death metal plošče, nato elektroniko, nato dub, nato razne oblike fuzije techna in metala, no, z Rival Sons pa je šla v nekaj, kar bi prej pričakoval pri EMI ali kakšni taki zadevi. Namreč, ameriški Rival Sons pičijo pristni rock, ki takoj spomne na Led Zeppelin, MC5, zvočno celo na The Beatles in še kaj podobnega. Pa gotovo na AC/DC, mislite. Ne, zato že imate Airbourne.

Namreč, Rival Sons ne zvenijo kot nekaj, kar obstaja še danes, ampak kot nekaj, kar je nastopalo na Woodstocku, kar je doživelo čar svobodne ljubezni, nekaj, kar je eksperimentiralo z drogami in danes prodaja milijonske plošče. Kot je v svojem članku napisal Nenad, niso progresivni, če preigravajo nekaj, kar je staro 40 let. Zato so le rock - ker so pristni, iskreni in ''ballsy''. 

Če niste redni bralec Classic Rocka ali pa se rocku kot takem zgolj približate previdno kot vampir križu, potem boste Rival Sons sprejeli kot osvežitev od vseh tistih šus bendov, ki vam ženejo adrenalin z mastnimi riffi, nečloveškimi vokali, solažami, kompleksnimi ritmi itd. Torej, odklon od večine današnje metal scene. V manj kot 40 minutah ameriški kvartet cilja direkt v vašo uporniško dušo in vam s cenenimi teksti o fuku, ljubezni, nomadskem r'n'r življenju (a brez klišejev) in celo z enim družbeno kritičnim tekstom daje možnost da nekaj poslušate s partnerjem, ki se še išče ali celo s starši, ki še zdaj šopajo Pepel in Kri ter Parni Valjak (in Led Zeppelin). Šalo na stran - iskren in pristen rock.

Ne metal. Čeprav pa glasba zveni kot prvi, res zgodnji metal bendi, s svojo umazano, skorajda garažno produkcijo, v kateri prav razberete enostaven boben, res globok bas in počen kitarski ojačevalec ter tisti Elvis Presley mikrofon. So pa kitarski riffi čisti užitek s svojim smradom po delti Mississipija, ki se meša z marihuano, viskijem in vonjem prepotenih teles med divjim seksom. Kvartet zna pisati pesmi, ki so sestavljene čisto klasično in gredo zlahka v uho, a znajo tudi vzbuditi veliko čustev, saj njih zven včasih cilja na ples, včasih na potovanje, včasih na sanjarjenje o ljubljeni osebi. Besedila niso najmočnejša stran in kljub temu, da je naslovnico narisal priznani Pink Floyd risar, tukaj kakšnih nenavadnih glasbenih in drugih potovanj ne boste doživeli. Definitivno pa boste znali uživati v taki plati, čeprav si boste težko priznali, da je kakorkoli originalna ali ''ground breaking''.

Z mešanimi občutki ponovno poslušam plato, vse bolj uživam v njej in mislim, da je res dober način, da odpotuješ stran od vseh ekstremnih metal ipd. plošč danes. So, lift your skirt up, baby and I'll show you how the west is won ... We got tonight - we got forever. Deri!!!

twitter facebook