recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

recenzija

16. 8. 2013  Deeds Of Flesh - Portals To Canaan  (Unique Leader Records, 2013)
5 let čakanja se je definitivno izplačalo!

Ko so kalifornijski brutalni tehničarji Deeds Of Flesh leta 2008 izdali Of What's To Come je bil viden preobrat, naslednja stopnja evolucije tega benda, ki je že od samih začetkov bil nekaj posebnega kar se tiče zahodnoobalne death metal scene. Najprej je tu bila prisotna nekakšna … recimo temu mogoče sprejemljivejša zvočna podoba. S tem ne mislim, da so začeli igrati punk rock ali pop ali pa manowarsko obarvani heavy metal, le njihov pri ploščah Crown Of Souls ali pa že Reduced To Ashes vseprisotni ''over the top'' tehničarski, kompleksni (mogoče kar zakomplicirani) in besedilno že skorajda klišejski death metal, je postal bolj sinergija zapomljivih struktur, ušesu bolj smiselnih tempov in ritmov ter seveda mnogo bolj nalezljivih riffov.

Ko ste štartali CD, ste skorajda dobili immolationovski pridih, kjer se mešata zloba, moč in tehnika.

Tudi komadi so se zdeli mnogo bolj smiselni, kohezivni, mnogo bolj dodelani in hkrati izzivalni – tako za bend kot za poslušalca.

Da konceptualne zgodbe o nekakšni zunajzemeljski invaziji sploh ne omenjam.

Summa summarum, plošča Of What's To Come je definitivno eden najboljših Deeds Of Flesh izdelkov sploh.

Leto 2013. Založba Unique Leader začne objavljati novice o prihajajočem albumu. Pojavi se ime, Portals To Canaan. Pojavi se naslovnica, s katero je jasno, da se bo zgodba albuma Of What's To Come nadaljevala. Pojavijo se novice o resnih problemih šefa benda (in hkrati založbe), Erika Lindmarka, katerega leta izrabljanja kitare so pripeljala do resnih problemov z zapestjem. Možakar bo v živo očitno samo še pel, kitaro bo igral le v studiu. In potem ponudijo single Rise Of The Virvum Juggernaut. Ki razblini strahove in tolažilno prime za ušesa, nato pa nasilno stisne par šamarov dvomljivcu, ki misli, da bodo Deeds Of Flesh izdali, po 5 letih ali kadarkoli sploh, slabo plato.

In potem plata končno izide junija 2013.

Vem, zdaj že nabijam. A še zdaj malce čudaško percipiram monstruozni in monolitni death metal izdelek, ki se predvaja v predvajalniku. Kitarist/vokalist Erik Lindmark, drugi kitarist Craig Peters (ex-Arkaik), basist Ivan Munguia (Arkaik, Brain Drill, ex-Odious Mortem …) ter bobnar Mike Hamilton (Exhumed, ex-Vile) so naredili peklensko dobro plato.

Tematsko vam je že od prvega verza jasno, da gre za nadaljevanje zgodbe, ki je bila napisana na plati Of What's To Come.

''Decades have passed since the genesis
Genesis of the great Virvum harvest
Covert underground command centers have enabled
use of satellites
Transmissions from space disabled
Technology with the use of pulse attacks
Cozen pods now litter the Earths sky
With remains of plans not known to us
Ornaments hung by an ancient alien breed for victory''
(iz teksta komada Amongst The Ruins)

Nobenih conspiracy teorij in kurčevih Iluminatijev, le dobra stara znanstvena fantastika, tematsko ukoreninjena mogoče že v zgodbah H. P. Lovecrafta (Colors From Space), utrjena v kultnih sci-fi horrorjih iz 50-tih in še dlje. Nekako podobna zgodbi novega albuma zasedbe Wormed (klik), a ne isto. Pa tudi naslovnica Raymonda Swanlanda resnično zadene osrednjo zgodbo plošče.

Deeds Of Flesh so se vsekakor umaknili stran od morilcev, kanibalističnih ritualov, brutalnih bitk iz človeške zgodovine in psihotičnosti vseh vrst, čeprav se na trenutke vračajo v preteklost (ali še koga tale kitica spominja na naslovni komad plate Path Of The Weakening?: Once settles//Fallen comrades keep their tribe sustained //Some perish by famine//Their bodies are picked clean of flesh)

A ker je Portals To Canaan vseeno plošča in ne knjiga, bi bilo nefer trditi, da je stvar zakon zgolj zaradi zgodbe. Mnogi boste itak rekli, da je vseeno, kaj piše, češ da se vokalista itak ne razume. Plehki perceptivneži, ki menite, da je death metal vokaliziranje omejeno na dikcijo zgodnjih Cannibal Corpse ali pa Brodequinn, naj vas podučim: v zadnjih letih je predvsem zahodnoobalni death metal tisti (ki je poleg Franka Mullena ali Rossa Dolana kar se jasne, a vseeno kruljaške dikcije tiče), ki skrbi za jasnost izgovorjave in temu primerno še večjo efektivnost sporočil (Odious Mortem kot odličen primer, Whitechapel kot nezahodnoobalna izjema). Erik Lindmark je v sebi združil oba značilna in komplementarna vokalna napada, ki jih je še dolgo nazaj izvajal v duetu s takratnim basistom Jacobijem Kingstonom in ju eksponentno izboljšal. Mater, takšne dominance v glasu človek res ne zasledi kar tako. Samo poslušajte komad Entranced In Decades Of Psychedelic Sleep.

Glasbena podlaga je tipična Deeds Of Flesh kompleksnost, ''enchanced'' s pomočjo tistega, kar so že delali na plati Of What's To Come. Imate pač napadalne death metal riffe, ki se pomešajo s kitarskim wankingom, ki potem čisto pohvalijo zapuščino Bolt Thrower (recimo komad Xeno-Virus), medtem ko je vse skupaj zelo dobro razpodeljeno včasih v klasične verz-prechorus-chorus, včasih v neobičajne glasbene strukture. Tako Lindmark kot Peters kombinirata res nore stvari (tu lahko gledate guitar playing Petersa pri komadu Xeno-Virus) in hkrati ustvarjata tipično komplicirano death metalskost kalifornijske death metal scene, medtem ko po drugi strani ohranjata nekaj, kar marsikateri bend danes ne zna sploh izvajati – songwriting power, če se tako izrazim.

Ritem sekcija Hamilton/Munguia je perfektna. Mike Hamilton ima skorajda naraven zvok bobna, njegove tipične komplicirane tolkalske fore so v veliki meri prepredene tudi s klasičnim, thrash bobnarskim pridihom, ki ga je možakar zadnja leta utrdil z Exhumed. Mislim, primerjajte kako skorajda zoprno zveni njegovo igranje na Mark Of The Legion s tem, kar igra na Portals To Canaan. Munguia je basistično odlično nasledil tisto, kar je na prejšnji plati počel Erland Caspersen, s tem da je nevsiljiv, a ravno prav slišen, da veš, da tu ni zajebancije.

Seveda je v poplavi ameriških bendov, ki zadnja leta prav silijo ta stil v vaša ušesa, mogoče lahko spregledati novo DoF plato, a s tem bi si storili več škode kot koristi. Ker DoF so vseeno bili tu mnogo let pred drugimi in dobro povezujeta stare metalske čase z novimi ekstremi.

Kdor ne posluša, je pičkica!

twitter facebook