recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

17. 8. 2016  Gorguts - Pleiades' Dust  (Season Of Mist, 2016)
Zgodba, ki se ji morate popolnoma posvetiti.

Po dolgem času sem uspel prisluhniti EP-ju kanadsko-ameriške zasedbe Gorguts, ki v svetu progresivnega in tehničnega death metala velja za sivo eminenco, ob bok legendarnim Death, Atheist, Cynic in Pestilence pa se je postavila z albumoma Obscura ter From Wisdom To Hate. Njihov zadnji izdelek je izšel letos prek založbe Season Of Mist, reče pa se mu Pleiades' Dust. Bend ga je označil kot EP, čeprav glede na časovne standarde krepko presega osnovni časovni okvir, saj dosega dobrih 33 minut. Verjetno je naziv EP izšel iz dejstva, da gre za na videz monolitni kos glasbe, torej en sam komad, kar ni tolikšna novost, če gre za bend tipa Sunn O))), Inverloch, Inter Arma ipd. Je pa novost za Gorguts, ki so vsaj z zadnjim albumom Colored Sands resda zakoračili na teritorij precej daljših, kompozicijsko še vedno zahtevnih, a zvokovno pa še vedno dinamičnih in ekstremnih komadov.

Zato Pleiades' Dust, ki zgodbo komada črpa iz bližnjevzhodne zgodovine, pravzaprav na videz deluje kot en komad, a po natančnem posluhu ugotovimo, da ga je kvartet, katerega polovica prihaja iz Kanade, druga pa iz ZDA, pametno razdelil na sedem tematskih delov.

Sam EP ponuja v maniri Gorguts moštvo dinamičnih obratov in preobratov, baražo težkih, monolitnih, mastnih riffov, ki se prepletajo z disonančnimi obogatitvami izpod prstov kitarista/vokalista Luca Lemaya in kitarista Kevina Hufnagela. Tule ne boste dočakali solističnih masturbacij, ki bi nas spomnile na Dream Theater ali kaj takega, zaradi česar plošča precej bolj komandira popolno slušno podreditev in hkrati ne ruši mračne atmosfere. Atmosfera je dograjena s tematskimi prehodi znotraj komada, zaradi katerih poslušalec lahko pomisli, da gre pravzaprav za zelo natančno zlepljenih sedem komadov. S tem nas spomnijo na mojstrski album nizozemskih Pestilence, Testimony Of The Ancients, le da Gorguts zadevo povežejo še bolj natančno.

Dotični prehodi delujejo minimalistično, gibanje po običajno precej ekstremnem krešendu kitar, basa in bobnov spravijo na skorajda čisto mirovanje, nato pa zadeva običajno spet izbruhne. Ritem sekcija basista Colina Marstona in bobnarja Patricea Hamelinaje natančna, izredno močna, a izredno razgibana in dovoli dihanje pesmi, ki jo morda na svojevrsten način duši le enolični kruleči vokal Luca Lemaya. Kot boste pa lahko slišali, je zvok daleč od spoliranosti in daje vtis, da sedite ob bendu, ki igra v malce bolje zvokovno urejenem placu za vaje. Prav tako boste tu pa tam dobili ''live'' občutek ob kakšnih manjših kiksih. Pa ne misliti, da boste zato prejeli zgolj ''šundr'' - je pa vsekakor manj spolirana zadeva kot bi pričakovali. To so seveda dosegli kar sami, saj je vse studijske dolžnosti – od inženiringa do masteringa - prevzel basist Marston, ki je - kot navaja v mnogih intervjujih - osredotočen na to, da bend zveni živ.

Nekje sem prebral, da EP s svojimi 7 deli spominja na različne oddelke neke knjižnice (album se zgodbeno pač osredotoča na zgodovinsko pomembno znanstveno središče, knjižnico svoje vrste, če hočete), kar je do neke mere točno, a tako očitnih razlik med 'sobanami' pač ni. Je pa EP kot celota odlična nadgradnja poti, ki so jo začeli živeti z albumom Colored Sands.

Kaj bo prinesla prihodnost, pa bo čas seveda pokazal - gotovo pa nas spet čaka nekaj drugačnega. Vsaka čast!

twitter facebook