recenzije

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

banner
banner

recenzija

15. 5. 2011  Hate Eternal - Phoenix Amongst the Ashes  (Metal Blade, 2011)
Če je prvi album ponazarjal vzpon na prestol, drugi obelodanil nastop kralja, tretji utrditev položaja, četrti plamene in bes ob nepričakovani tragediji, kaj nam potem sporoča peti?

Erik Rutan je s svojo zasedbo Hate Eternal vedno na nek način opisal trenutno stanje svojega življenja, čeprav se to v izjemno agresivnem, skorajda preveč kaotičnem zvoku morda niti ne opazi. A naslovi plošč to več kot jasno razodevajo.

Če pogledamo naslov pete plošče Phoenix Amongst The Ashes, vidimo očitno tematsko navezavo na predhodni album Fury & Flames, ki je pomenil nastop nove zasedbe, a v večini je tudi pomenil obračun z vsemi slabimi stvarmi, med njimi s smrtjo najboljšega prijatelja, Jareda Andersona. Par let kasneje je Erik že lahko miren z utrjeno zasedbo, ki jo poleg njega na kitari in vokalu, tvorita še basist J. J. Hrubovcak in hitro-palični tolkalski mladenič Jade Simonetto. Ta postava ima pod sabo kar nekaj turnej, prav tako pa je Erik kot producent ponovno delal z drugimi bendi in si nabral še več izkušenj in spoznanj.

Ki se slišijo že od prve pesmi dalje. Resda sta intro Rebirth in prvi komad, The Eternal Ruler, tipična primerka Hate Eternal hitrosti, kaosa in uničenja, a se že pri sledeči pesmi (Thorns of Acacia) kaže, da so fantje končno opustili hitrost pod vsako ceno in se osredotočili na dinamiko, na zapomljivost strukture in še kaj. Thorns ... pravzaprav izjemno spominja na Dogma Condemned iz prvenca in oba kažeta na to, da možje ne priznavajo zgolj hitrostrelne šole modernega tehničnega death metala. Preden nadaljujem z recenzijo, samo na kratko obudim fakt, da je Rutan v svoji karieri deloval na precej prelomnih ploščah zasedbe Morbid Angel – Domination in Gateways To Annihilation in slednja je tista, ki je ponazorila, da morda s počasnejšimi ritmi lahko stvar narediš še precej bolj heavy. Kot živ dokaz k tej trditvi pristopa poleg komada The Faceless One iz albuma I, Monarch prvi single, s katerim so predstavili nov material, Haunting Abound. In ni edini – v podobni maniri je narejen vsaj še Lake Ablaze. Ta komada kažeta pravo moč zasedbe v letu 2011 in hkrati izvedeta brco v jajca vseh skeptikov, ki trdijo, da se Hate Eternal z leti spreminjajo toliko kot neskončna sivina zimskih juter.

A Hate Eternal so še vedno gospodarji  (ali sužnji) hitrosti. To se kaže predvsem s komadi Phoenix Amongst The Ashes (ki pa vseeno precej smrdi na Bringer of Storms – vsaj po refrenu), Deathveil (če se ne motim, je to komad z najbolj zoprnim introm v njihovi karieri) in še s katerim.

Zvokovno očitno več ne bodo dosegli čistine albuma I, Monarch, a kakšne umazanije tipa King Of All Kings ali pa Fury & Flames tudi ni več. Kaos je kontroliran tako z zanimivimi ritmi, bolj poslušljivimi riffi, manj kaotičnimi solažami, kot z bolj direktnim dvojnim vokalnim napadom in basom, ki pa je malce bolj subtilen kot je bil na prejšnji plati (jebat ga, J. J. vseeno ni Alex Webster).

V vsakem slučaju gre za izjemno dobro, zanimivo in dinamično ploščo, ki kaže, da starejši mački z novimi močmi še vedno lahko stojijo ob boku današnjim ''samo, da je hitro in ultra brutal'' mladcem. V bistvu jih puščajo v pepelu, medtem ko se trio sam kot zmagovalni feniks dviga nazaj proti prestolu, ki ga je nekoč hotel osvojiti ... in obdržati.

twitter facebook