recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

recenzija

11. 1. 2015  Hierophant - Peste  (Bridge 9 Records, 2014)
Nihilističen udarec novodobnega čaščenja albuma A Blaze In The Northern Sky.

Italijanski možje večne teme Hierophant ne poznajo miru in spanca, ker se po dobrem letu ponovno vračajo z izdajo Peste.

Na prvi pogled po resnici povedano sem malce skeptičen, saj me vsakoletne izdaje nekako asociirajo na neizvirne albume svetovno znanih skupin, katere pa sedaj ne mislim omenjati.

Je res, da tukaj ne gre ravno za ultra komercialno skupino, ki žanje bajne denarje od prodaje ''mercha'' in CD-jev, po drugi pa, kot rečeno, mi ni ravno do vsakoletnih izdaj enih in istih skupin (slabe izkušnje iz preteklosti).

Ampak vseeno….kaj lahko poslušalec prejme od predhodnika Great Mother:Holy Monster oz. ali pride do bum efekta nadgradnje ali ne?

Iz moje strani presenetljive nadgrajene koračnice nihilizma ni videti, je pa res, da je znotraj albuma Peste vidnih kar nekaj občutnih sprememb, katere pa na predhodnikih ni bilo.

Kot prvo, so se Italijanski nihilisti besedilno obrnili na materni jezik, kar prinese manjše razumevanje internacionalnih poslušalcev, a hkrati spoštovanje, ker konec koncev je res manjšina, ki izvaja v maternem jeziku (izven ameriških ter angleških skupin) in kljub nerazumevanju lahko album Peste samo pohvalim.

V drugem primeru oz. glasbenem vidiku se zadeva od predhodnikov razlikuje. Kljub pretekli surovosti se skladbe, kot so npr. Sadismo, Apatia, Paranoia, Egoismo, …. bolj temačne oz. se bolj obračajo na black metal drugega vala, ravno tako so še vedno nekako dostopne HC oboževalcem, kateri so v tem žanru še novi.

Če pogledamo predhodni album Great Mother:Holy Monster je surovost, kot rečeno, bila prisotna, vendar je bila samo momentalna pri določenih segmentih oz. ni bila vidna pri celotni skladbi, kar pa je pri Peste povsem drugače, saj gre za nekakšen bolj preudaren nihilističen udarec novodobnega čaščenja albuma A Blaze In The Northern Sky.

Vokal je še vedno zlovešče kričeč in je ostal praktično enak…, kar sem tudi pričakoval (in tiho tudi upal).

Če pregledamo album v celoti, lahko rečem, da kakšnega drastičnega odstopanja ni. Gre za konstanto od začetka do konca, kot smo jo večkrat prejeli pri večini skupin.

Ampak to ni slabost, mogoče, bi bil najboljši primer temu ponovno Darkthrone. Če bi pri kultni norveški dvojici oz. v času A Blaze In The Northern Sky (vem takrat so bili trije) prejeli težka odstopanja, dvomim, da bi bila zadeva tako dobra kot je sedaj, ker moje mnenje za večino skupin je še vedno, da lahko minimalizem ponudi več kot preostale produkcijsko dodelane skupine, in ravno to nam prinese Peste.

twitter facebook