recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

recenzija

6. 9. 2012  Periphery - Periphery II: This Time It's Personal   (Century Media, 2012)
Drugi album Periphery ni le še en djent album. Je mnogo več, predvsem pa je dokaz kreativnosti in trdega dela.

Periphery so zadnja leta precej sporna zadeva. Predvsem je tu treba omenit, da se je z njimi začel žanr djent, ki beli lase pravovernim metalcem, ker preveč nasprotuje tradicionalnim konvencijam metal glasbe. Poleg tega je sedaj djentu mnogokrat očitano, da so vse skupine preveč očitne kopije Meshuggah. Lahko bi se res tako reklo, a pri Periphery marsikateri očitki ne držijo.

Že s prvencem leta 2010 je skupina dokazala, da njihova godba ni sestavljena le iz enega riffa. Načelo djenta, kakršnega izražajo Periphery, je vse prej kot enolična, monotona glasba. Za razliko od prvenca Periphery tokrat predstavljajo predvsem nove skladbe za razliko od prvenca, na katerem je bil izbor izmed tistih 95-ih demo skladb, ki jih je vodja skupine Misha Mansoor posnel v petih letih ustvarjanja in preizkušanja razne opreme. Vsekakor prvenec je bil odličen izdelek, da smo postali pozorni na skupino že pri prvem albumu.

Za Periphery je bil čas za korak naprej. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da Periphery ne želijo zveneti enako kot Meshuggah. Namreč že na prvencu se je pokazal recept skupine, s tem da se ob kompleksnih in močnih pojavi nežna stran, kar je izraženo z izstopajočim spevnim vokalom ter melodičnimi vložki. Torej, na drugem albumu boste deležni veliko raznolikih skladb; od udarnih, nabitih s kompleksnejšim groovom do nežnejših, melodičnih, skorajda baladnih. Album se odpre z nežnim Muramasa, ki se nadaljuje z udarnim Have a Blast. A ta začetek še ne pokaže albuma v pravi luči. Slednje se zgodi s skladbo Facepalm Mute, Ragnarok, Make Total Destroy. Periphery se izkažejo spet kot odlični mojstri navihanih menjav ritmov in domiselnih sprememb tempa. Slaba stran albuma je, da se proti koncu že vleče. Tu bi lahko govorili celo o fillerjih. Po baladnem Erised skupina ne kaže tistega začetnega elana, sicer jim je treba priznati, da se z zaključnim Masamune, ki se izkaže z globokim breakdownom, spet zbudi in da vedeti, da jim idej ne primanjkuje.

Vsak član svojo vlogo odigra zelo dobro. Mnoge pritožbe prihajajo na račun treh kitaristov, ker naj ne bi bili potrebni. No, v nekaterih skladbah se dobro slišijo tri linije kitar. Večji problem predstavljajo razni sempli, ki skladbe precej podaljšajo, a nekako opravičujejo umetniško žilico Mansoora. Očitki hodijo tudi na račun pevca, ki preveč poudarja speven vokal, ki je res »pussy«, a po drugi strani se Spencer Sotelo izkaže z neverjetnim smislom za vokalne linije. Mogoče nima toliko domišljije kot Mike Patton, a sliši se, da Spencer posega tudi po kakšnem nemetalskem stilu petju. Edino, kar predstavlja težavo, je, da njegov spevni vokal določenim riffom, ki so zelo močni, ne daje pravega učinka. Sotelovo petje tu vsekakor ustreza tematiki besedil, ki so več ali manj čustvena, kar daje Periphery metalcorovsko konotacijo.

Zvočna slika albuma je precej podobna prvencu. V ospredju so kitare, ki pogostokrat bas porinejo v ozadje. Pri snemalnem procesu je skupina uporabila 6,7 in 8 strunske kitare, precej sprememb je bilo tudi pri uglasitvah, kar se bo na njihovem koncertu videlo v konstantnem menjavanju kitar. Pa vendar je ravno to naredilo album zelo zanimiv.

Drugi album Periphery ni le še en djent album. Je mnogo več, predvsem pa je dokaz kreativnosti in trdega dela.

Avtor:
twitter facebook