recenzije

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

banner
banner

recenzija

4. 10. 2012  Sophicide - Perdition Of The Sublime  (Hammerheart, 2012)
Prejeli ste celotni paket – odlično death metal ploščo, ki nekaj pove tako glasbeno kot tematsko, besedilno oz. sporočilno.

Death metal je kot zvrst vedno bil zanimiv ne zgolj glasbeno, ampak predvsem sporočilno oz. besedilno. Medtem ko so nekateri bendi peli o grozljivih entitetah iz raznih filmov in knjig ali mitov, so drugi raziskovali ezoterična kraljestva in odstirali meglice spiritualnih neznank. Nekateri pa so preprosto videli grozo v realnosti, ki nas obdaja in le-to opisovali po eni strani tako, da so izpostavljali predvsem grozljive dogodke ali njih vzroke (recimo umore in morilce, vojaška grozodejstva in njih arhitekte), drugi pa so se osredotočali na socialne probleme, kritiko vsakdanjega življenja in podobno.

Tale kratek uvod nam da vedeti, da je nemški duet Sophicide s prvencem Perdition Of The Sublime pravzaprav odprl zgolj še eno videnje v že dokaj preštudiranih področjih. A to sploh ni slabo. Scena je široka in mesta je dovolj za vse, če pa že hočeš kaj povedati, je treba to storiti tako, da te bodo v tej prenasičeni kakofoniji slišali.

In tole bo gotovo slišano.

In tako Sophicide (ime bi lahko grobo prevedli v ''umor modrosti'') nastavljata ogledalo realnosti, v kateri vidita moteč trend tega, da se ljudje prepuščajo vsemu drugemu, česar pravzaprav ne potrebujejo, ne razmišljajo več s svojo glavo in ne le, da so apatični - sploh ne pomislijo na to, da je kaj narobe in da bi se nečemu bilo treba upreti. ''Mastermind'' zasedbe, 22-letni Adam Laszlo (kitarist, vokalist, inženir, producent, mastering-možakar in ne vem še kaj) z albumom Perdition Of The Sublime opozarja in obsoja, pa čeprav si je besedilno za fokus vzel religijo, ki naj bi bila po njegovem mnenju ena glavnih krivcev za nastalo stanje.

Ampak vsega tega ne bi opazili, razen če ne bi prebrali besedil, nekaterih naslovov pesmi ali pa info-besedila, ki ga prejmete ob posredovanju promocijskega izdelka iz strani založbe Hammerheart.

Kako torej zvenijo vse prej opisane besede v paketu z naslovom Perdition Of The Sublime?

Glasbeno zelo dobro. Adam Laszlo in Sebastian Bracht sta posnela res zanimivo death metal plato. Po eni strani je očitno, da sta črpala iz Necrophagist in Obscure, ampak je tukaj mnogo več drugih stvari. Recimo, psihotični prijemi zadnjih dveh Decapitated, jasnost in moč kakšnih Edge Of Sanity oz. Dismember, čeprav se predvsem po solažah in posameznih delih čuti, da je tole izdelek iz leta 2012 (insert Obscura worship here!). Ampak modernost se kaže predvsem v kot britev ostrih riffih. (Ja, določeni deli me spominjajo na dele Whitechapel ali pa JFAC, čeprav le deli. No djent parts here!) Je pa celotna slika tako surova, da je super! Zamislite si zvočni pristop zgodnjih devetdesetih let v evropskem death metalu, s picajzlasto natančnostjo izvedbe današnjih dni. Aja, določeni deli še zelo spominjajo na album Occult Medicine od francoskih Yyrkoon oz. album Dying od prav tako znanega nemškega death metal dueta, Anasarca.

Kar je zanimivo, je to, da sta možakarja ob tolikih sposobnih glasbenikih na svetu, uporabila programirane bobne, ki kažejo toliko domišljije v ustvarjanju kot prva plata Necrophagist, s tem, da ob zvočni podobi ne bi nikoli ugotovil, da ne bobna človek.

Če stvar postavite ob bok različnim drugim modernim death metalcem, Sophicide še vedno izstopajo predvsem zaradi pristne surove death metal energije in izraznosti, ki je tudi natančno igranje inštrumentov ob nečloveško zakon vokalu (odlična, a razumljiva kruljačina) ne pretvori v še eno drkanje ob poslušanju benda, katerega naloga ni glasbena izraznost, ampak pokazati svetu, kaj obvlada s svojimi inštrumenti.

A, ko si zarolate otvoritveni single Art Of Atrocity ali pa kasnejši mojstrovini Of Lust And Vengeance ter Execration oz. instrumental Folie A Deux, vam je jasno, da ste prejeli celotni paket – odlično death metal ploščo, ki nekaj pove tako glasbeno kot tematsko, besedilno oz. sporočilno.

twitter facebook