recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

24. 11. 2013  Jungbluth - Part Ache  (Halo of Flies Records, 2013)
Vokal pa čisto ''razpizden'', a hkrati izjemo emocionalen – v jeznem pomenu besede.

Marsikomu se je ob razpadu (no ne ravno razpadu, ampak pavzi) nemške crust obarvane skupine Alpinist praktično paralo srce, ker Alpinist ni bila samo ena izmed tistih skupin, ampak tista skupina, ki ti je olepšala marsikatere dneve in si si njihove izdelke večkrat zapored zavrtel, ne da bi ti sploh prišlo na misel, da si jih vrtiš že pol dneva.

Skratka, ob odločitvi na pavzo, smo resno občutili nekakšno praznino na sceni.

In potem nas kar od enkrat preseneti nova skupina članov skupine Alpinist, katera sliši na ime Jungbluth (preden vprašate, če so vzeli ime po Karlu Jungbluthu, vam ne morem nič potrditi, ker možno je, da je nekaj na tem), katera pa je mnoge vrgla na rit, glede na to, da smo praktično pričakovali identično igranje kot pri matični skupini članov.

Ampak….

…temu ni ravno bilo tako, saj so obdržali del novodobnega crusta, s tem da so ga premešali s screamo žanrom in začinili s post rock žanrom.

Pod imenom Jungbluth so do sedaj izdali istoimenski album lanskega leta, ki pa je bil samo nekakšen povod v to, kar nas bo doletelo. Čista kvaliteta in praktične dobrote (mogoče celo malenkost boljše od Alpinist?!?! – da si drznem to izreči).

Manj kot pol leta po prvi izdaji pa nam mlada krvi ponudi naslednika istoimenskega albuma, ki pa sliši na ime Part Ache.

Začetek album Crevasse je precej nežen. Elementi post rock žanra in pa nekakšna odtujena atmosfera, ki se ti približa iz ozadja, ima spremstvo gigantskih bobnarskih vnosov in pa dobre kitarske igre, precej eksperimentalno za člane, kateri so v preteklosti delali povsem drugače.

Dobro in nalezljivo.

Bolj prepričljiva pa je naslednja skladba, imenovana Wakefield. Čista jeza in hitrost. Prekleto črn HC, ki širi mastne kitare in hitro bobnanje nad vsakega poslušalca. Vokal pa čisto ''razpizden'', a hkrati izjemo emocionalen – v jeznem pomenu besede. Milina za ušesa.

Dobrote na albumu pa se vidijo tudi pri ostalih skladbah, in sicer pri Au Revoir Tristesse, kjer bomo za uvod prejeli tipičen sludge vložek, ki se skozi uvod spremeni v atmosfero post rocka in se skozi celotno skladbo stopnjuje v težo in jezo.

Potešitev več žanrov pa boste prejeli tudi pri Zwang Abwärts, kjer se bo zadeva na začetku vrtela v koncu prvega obdobja HCja, ki se prelevi v post metal vode (recimo Pelican), in se tudi konča v omenjenem žanru, skupaj z močnim udarom vokala.

Strast, strast in še enkrat strast. Drugega od albuma niti ne pričakujte.

Part Ache je prekleto dober in prekleto potreben v kolekciji vsakega poznavalca in poslušalca žanrov crust, screamo, post rock,… ker dvomim, da zadeva nebi šla v ušesa, če ste že v sklopu omenjenih žanrov.

twitter facebook