recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

4. 11. 2014  Opeth - Pale Communion  (Roadrunner Records, 2014)
google: lemon party

Mikael Åkerfeldt je čuden, a kreativen tič, katerega glasbeno odraščanje je še bolj zblojeno od načinov, na katerega lahko izgovorimo njegov priimek. Je kreativni oče za detetom njegovega glasbenega uma Opeth, kateri imajo čut za razfukat in razdvojit ljudi. Na eni strani imamo ljudi (skupina a), ki Opeth kujejo v zvezde, jih imajo za nove odrešenike in v njihovo čast žrtvujejo svoje brezmadežno spočete otroke. Na drugi strani pa imamo ljudi (skupina b), ki vidijo Opeth kot glavni razlog za poporodni abortus in porast samomorov.

K temu dosti botruje dejstvo, da je težko definirati njihovo glasbo, ker menjujejo stile na toliko časa, kolikor jaz zamujam z recenzijami in z vsako menjavo stila se zgodi, da dosti članov skupine a, prestopi v skupino b in obratno s tem, da nekateri člani skupine a postanejo überčlani skupine a in nekateri člani skupine b postanejo überčlani skupine b. Simpl.

Tokrat je Mikael Akewhatever poslal vse v kurac, pokazal jajca in odfukal mešanico progresije, death metala in … stvari, ki jo je žgal pred Pale Communion, kompletno razdedinil svoj ostudno slasten growl, ker je growlanje itak samo za zakompleksane pičke brez posluha, in skočil v perverzen objem progressive rocka, ki si dosti sposoja iz najslajšega obdobja drog v glasbi. Iz sedemdesetih. To točko bi izrabil za posmeh ljudem, ki pravijo, da so Opeth pred svojim časom.

Pale Communion nadaljuje, kjer je Heritage (2011) končal. Kot prej omenjeno, gre za progressive rock, ki dosti črpa iz zlatega obdobja pretvarjanja drog v glasbo. Ampak to še ne omeni, da so ujeti v preteklosti, kot lahko vidimo v npr. igričarski industriji, kjer je faking vsak drug indie špil “poklon zlati dobi osembitnih špilov”, v bistvu je pa samo nek skupek pikslov, ki zgleda kot šahovska podlaga s krizo identitete in z igralnostjo, prirejeno za generalno publiko, ki je preveč zabita, da bi uporabljala več kot dva gumba. Tudi v glasbi se opaža slinjenje nad preteklostjo, ampak Opeth so našli zelo lepo razmerje med inspiracijo iz muzeja in ogabnim kopiranjem.

Prav tako so redek pojav na današnji progressive sceni s tem, da je v njihovi glasbi moč najti ob predrkanciji dejanski občutek in dar za ustvarjanje glasbe. Kljub temu, da je ritem sekcija očitno mnenja, da je 4/4 takt kriv za holokavst in se ga zaradi tega izogiba v planetarnem loku. Komadi lepo peljejo, ni motečih, razlomljenih delov, ki bi bili tam samo zaradi “because we can”, kar je v glasbi redko kot fuk scene v porničih, ki bi ob ogledu v mislih obudili kakšno referenco ali dve na kakšen dejanski spolni odnos, pa četudi s poljubnim kosom pohištva.

Še en izjemno lep pojav pri njih je strupeno nalezljiva spevnost, okoli katere bi morali peljati še večjo paniko, kot pa okoli Ebole. Mikael svoj vokal perfektno vkomponira v glasbo in čeprav je sposoben vokalizator, je vseeno večina glasbe instrumentalnega porekla. Njegove glasilke so samo občasen okrasek, ki je lepo odmerjen. Ni vse samo v oralnem seksu, očitno.

Skratka, lep dodatek njihovi diskografiji, v kateri se najde mnogo sranja in mnogo odličnosti. V vsakem primeru, ali izdajo totalno kozlanje ali orgijo za katero starši ne bodo nikoli zvedeli, je treba priznati, da so Mikael in prijatelji impresivni glasbeniki s čutom za marsikater stil in že to je nekaj vredno. Naj vam Pale Communion tekne. Ali vam bo polepšal dneve in vpeljal upanje v vaš beden obstoj ali pa vam bo še bolj ogaben od folka, ki se na smrt boji glutena in tega ne znajo argumentirati s stavkom, ki ni “ja nek na netu sm bral, da je bed … nism glih prebral članka, no … “

Howgh.

twitter facebook