recenzije

Lacuna Coil

black anima

Enthroned

cold black suns

Hammerfall

dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

banner
banner

recenzija

24. 11. 2019  Sodom - Out of the Frontline Trench  (Steamhammer, 2019)
Zelo osnovno, nenevarno in vse prej kot avanturistično.

Sodom so od vseh thrash bandov ravno tisti, ki se je stilsko najboljše postaral. Nobenih groove metal eksperimentov, gotskega kiča, epskih refrenov (čeprav priznam, da slednje pri Kreator v živo zažge na polno). Namerno sem napisal stilsko, ker so v ostalih pogledih precej zarjaveli. Igrajo slabše, komadi niso na nivoju. No ja, vsaj tako je bilo tam nekje od začetka devetdesetih do nedavnega. Nedavno je stric Tom zopet zamenjal ekipo, vrnil Franka Blackfira nazaj za strune in zraven najel še enega modela, ki precej slabše igra kitaro in mi ni jasno, zakaj je sploh tam. Posnetki v živo plavajo po YouTubu in so zanič. Band se med komadi zgubi, kitare so razglašene, riffi prevečkrat ali premalokrat, totalen srednješolski krš. Ampak tole ni reportaža s koncerta, pač pa recenzija EPja Out of the Frontline Trench.

Že prva pesem »Genesis 19« napove, da vse skupaj ne bo razpadlo na način, kot to počno Sodom zadnje čase v živo. Kontrolirano okolje studia skupino dobro brzda in najprej opazim, da Tom Angelripper letom, čikom in piru navkljub zveni odlično kot vedno. Kriči, rohni, rjove nizko in visoko, skratka vsekakor še zmore vse, po čemur je zaslovel, in več. Tudi Blackfire postreže dokaj soliden solo. Bas rohni, kitare režejo, zvok bi opisal kot nekaj vmes med sodobnim in surovim, torej čisto primeren glasbi, ki je tu na posluh.

In na posluh je »Genesis 19«. Generičen thrash komad. In »Down on Your Knees«. Tudi generičen thrash komad. In naslovni komad, tudi gen— OK, dovolj, razumemo se. Vse, kar sem zgoraj napisal za prvo novo pesem, velja tudi za ostali dve. Pesmi nista slabi, a nikakor ne pritegneta. Kitar'ce so OK, ni fušanja. Tisto, kar je glavno, torej rifi, pa ne dvignejo utripa v višave. Da ne omenim, da me je enostavno udrihanje na bobnu pustilo hladnega v primerjavi z legendarno baterijo Chrisa Witchhunterja, kar je škoda, saj je Stefan Hüskens v preteklosti pri Desaster pokazal več. Rototom bobni dodajo občutek osemdesetih let, kar je zabavno presenečenje, a je poleg tega vse skupaj nekako začetniško. Celo nova različica železne uspešnice »Agent Orange«, ki je sicer precej zvesto odigrana, zveni bolj kot priredba. Aja, pa še »Bombenhagel« v živo. Nekaj se trudijo. Obstaja. Ne vem. Tom je sicer odličen, ampak vse skupaj deluje nekako, kot bi se band malce mučil s komadi, pri Agent Orange se celo Blackfire več kot očitno lomi med solotom.

In dejansko je to, da se Sodom bolj matrajo kot jaz s tole recenzijo edina sklepna ocena, ki jo lahko podam. Vse je zelo osnovno, nenevarno in vse prej kot avanturistično. Je Out of the Frontline Trench slab izdelek? Ne, ni. Napaka ni v tem, da ne bi bil inovativen, ampak v tem, da je glasba preprosto premalo zapomljiva in spevna; z eno besedo: poslušljiva.

twitter facebook