recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

30. 6. 2013  Valient Thorr - Our Own Masters  (Volcom Entertaiment, 2013)
Ni vrhunec, pa niti ni izdaja da bi presegla predhodno. Je pač zanimiva, zabavna in bo dobro zapolnila dosedanjo diskografijo.

Bradate može iz severne Caroline ni potrebno predstavljati. So zabavljači našega časa, ki se dotikajo tudi resnih tem (oz. resne teme odigrajo na humoren način).

Kdor jih ne pozna, je njegova krivda, ker fantje ponujajo vse prej kot dolgčas. Pa da ne bomo govorili v nedogled, se bomo kar spravili k njihovi trenutni kreaciji Our Own Masters.

3 leta po zadnji izdaji (Stranger iz leta 2010) lahko pričakujemo spremembe. In to velike, kajti opustili so vse, kar so do sedaj preigravali in se osredotočili na igranje a la Asking Alexandria, Bring Me the Horizon in pa še kakšno krščansko usmerjeno metalcore skupino.

Začeli so vključevati besedila o nepozabljeni ljubezni s punco v srednji šoli, ki je prevarala celotno skupino in so sedaj jezni na njo. Novost je tudi recimo v tem, da se v vsakem komadu najde breakdown in pa elektronski vložek, ki bo na svojo stran povlekel tudi tiste, ki obožujejo house glasbo. Čista eleganca in razvrat.

Poleg glasbene spremembe pa je tukaj tudi sprememba publike, in sicer so z novim albumom privabili mladoletnice stare od 12-16 let in se odtujili od starejše publike – kar jim ne morem zameriti, pač V-majice, cd-ji in ostale stvari se le morajo prodajati, tako pač je…

Od zgoraj prebranega ne drži prav nič, kajti možje, ki se skrivajo pod svojimi bradami še vedno preigravajo mešanico žanrov, kot so hard rock, thrash metal, garage, punk, … skratka glasbo, ki ugaja marsikomu in dvomim, da tudi tistim, ki poslušajo Asking Alexandria.

Jebat ga, ne more biti vse v frizuri in zadnjem koraku mode.

Sedaj pa res na album Our Own Masters.

Začetna skladba Immaculate Consumption nam glasbeno postreže dobre ''riffe'' in igranje polno energije (hitrejši Motorhead mogoče?!), ki pa ga najbolj začinijo besedila, in sicer Poor Little Baby's Momma, Can't Find A Job, And She's Asking You For A Handout, But You Roll Up The Window And Look The Other Way to DVR My Show,… kjer vidimo, da je tema resna, ampak je izpeljana bolj na humoren način (kar lahko razberete v besedilu).

Je slišana, prepoznavna in se začne po načelih, kjer so končali pri Stranger. Kvalitetno in dobro.

Dober začetek albuma pa še ne pomeni, da bo celoten album dober, ker recimo 3 skladbe na Our Own Masters so po mojem mnenju odveč.

Primer, 30 sekundna Life Hands You Demons je povsem odvečna in nepotrebna, nekako ni v njihovem stilu in jim niti ne ustreza. Izpade kot bi na vsak način hoteli pritegniti še HC-punk oboževalce (čeprav verjamem, da jih že imajo precej), ki so se do sedaj oklepali poslušati njihove izdaje.

Potem pa si v odvečnem sodu ne poslušljivih lahko še zavrtite Manipulation ter Nervous Energy, kjer je recimo ideja oz. želja po kreiranju prava, ampak izveden je povsem dolgočasno.

Če povzamemo še skladbo Nervous Energy. Instrumentalno se preigrava v garažnem punku ter hard rocku, samo se tukaj zadeva malce ne ujame (osebno mnenje), ker se kot poslušalec ne moreš odločiti, kam se obrniti. Vokalno pa se bolj osredotoča na ''gang'' vokale, ki ne pridejo do izraza (face it, tole ni ravno HC-punk skupina) – povsem nepotrebno.

Ostale skladbe pa so tam, kjer morajo biti. Recimo, tisto thrash/punk poskakovanje boste definitivno prejeli pri No Strings Attached. Je super in tisto, kar smo 3 leta čakali. Prav tako boste punkerski ritem prejeli tudi pri Crowdpleaser. Je punk, a je tudi po vzorcih hard rock skupin.

In že če mislite, da bodo izpustili klasičen rock/heavy metal, vas lahko preseneti Torn Apart. Brez komentarjev, je klasika kot smo si jo tudi želeli.

Valient Thorr so z izdajo pokazali, da kljub trem povsem nepotrebnim skladbam še vedno žanjejo tisti recept, katerega so začeli uporabljati že davno nazaj. Ni vrhunec, pa niti ni izdaja, da bi presegla predhodno. Je pač zanimiva, zabavna in bo dobro zapolnila dosedanjo diskografijo.

twitter facebook