recenzije

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

banner
banner

recenzija

26. 9. 2014  Whitechapel - Our Endless War  (Metal Blade, 2014)
Ta bend nenehno preseneča!

Ameriški sekstet, ki mu navdušeno sledim že od drugega albuma, This Is Exile, dalje, me z vsako novo plato … preseneti. Ne bom rekel, da me navduši ali pa da me zabije, me pa gotovo opali po plešici z jakim šamarom in se lahko samo vprašam WTF?!

Kot nekoč pred njimi All Shall Perish (Še pomnite kak preskok je bil iz plate Hate.Malice.Revenge v The Price Of Existence, npr.?), so tudi Whitechapel – čeprav bolj v koraku s časom – eksperimentirali vse bolj. Če je This Is Exile bil vseobsegajoči death metal napad, je New Era Of Corruption bil prav to, a veliko bolj organizirano zgrajen. Potem pa je prišel Whitechapel in me usekal po glavi. Dvakrat. Znotraj nečesa, kar bi zgolj površnež poimenoval deathcore, so Whitechapel uspešno vključevali tako death metal, kot tehnične aspekte, ki jih ponujajo komplikacije djenta, zavito seveda v tipični angst-giving raznih ameriških bendov (torej tisto, ko šopajo na vaše najbolj osnovne emocije, kot je – vsaj v slučaju ZDA – jeza!), vsekakor pa prepreden s prevladujočo mračnostjo, morbidnostjo in pesimizmom.

Our Endless War je ne le nasledstvo, temveč kulminacija in sinteza vsega tega in zato me niti ne čudi, da je poslušalstvo totalno zatripalo na tale album. Ruši rekorde na lestvicah (vsaj kar se prejšnjih Whitechapel izdaj tiče) ipd.

A zahtevni poslušalci – we don't play that shit … easily.

Our Endless War je gotovo zahtevna plata. Mogoče celo težka, čemur – pa res 'no pun intended!' – pripomorejo kar tri kitare, ki se trgajo pod težo riffov, ki jih podkrepijo odfukani bobnarski ritmi, čez vse to pa imate še morbidna besedila, ki jih kriči/kruli eden najboljših kruljačev/kričačev nove generacije, Phil Bozeman.

Plata je rollercoaster – od hitrih delov prek počasnih do skorajda pogrebnih pasaž, ki poslušalca pustijo premlatenega, prežvečenega in izpljuvanega. Tole je bad trip par excellence, a gotovo v katarzičnem smislu. Pa ne v tistem ''Kdor je tole preživel, bo vse.'' (češ kao, kako slabo je)

Včasih se ti zdi totalno zamorjeno, ker dober riff uničijo z glupim ritmom ali nepričakovanim preobratom, drugič pa je prav ta ''twist'' več kot dobrodošel. Določeni komadi so kopija preteklih stvaritev, določeni so v detajlih nekaj čisto novega.

Eppur si muove.

Plata je dobra, plata je vredna imena Whitechapel, ki je – vsaj med novimi generacijami – sinonim za brutalnost 21. stoletja, ki pa se – tako kot nekoč Opeth, Edge Of Sanity ali še kdo – ne boji eksperimentov.

In še to – če imaš komad a la The Saw Is The Law (pa ni Sodom cover!), že gotovo pridobiš nekaj točk.

Je pa gotovo zahtevno, težko poslušanje. Ampak, a niso taki tudi tisti brezčasni filmi in knjige?

twitter facebook