recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

17. 6. 2011  Vomitory - Opus Mortis VIII  (Metal Blade, 2011)
Resda so Vomitory ohranili moč reka ''Zakaj bi popravljal, če ni polomljeno?'' in na trenutke se zdi celo, da možje ne znajo narediti več ničesar novega ali pa vsaj na posluh svežega, a vseeno je plošča Opus Mortis VIII dokaz, da se da zveneti tako dobro kot nekoč, brez da bi zato morali zgolj reciklirati preteklost in igrati na struno nostalgije.

Oboževalci death metala so vedno bili občutljivi na death metal bende, ki spreminjajo karkoli glede svojega zvoka, imidža, članov, ali pa zgolj menjajo producenta, kaj šele založbo (odličen primer je jamranje ob novih Morbid Angel). Hkrati pa se jim tudi ne da nonstop poslušati enih in istih pesmi (odličen primer je jamranje ob ¾ drugih bendov).

Seveda niso vsi taki, a vzemimo, da obstajata dve večini – ena, ki tolerira spremembe in druga, ki jih ne. Prva večina bo bend podpirala tudi, če se radikalno spremeni, druga ne jebe scene pet posto, če je sprememba že minimalna.

A na koncu koncev je vseeno najpomembnejši bend kot tak in če se spreminja ali ne, je njegova odločitev in s to odločitvijo lahko pridobi ali izgubi (in tu ne mislim zgolj oboževalcev). Ali pa malo obojega.

Vomitory na srečo ne sodijo niti v prvo niti v drugo skrajnost. Njihov osmi album Opus Mortis VIII ni novi Morbid Angel, prav tako pa ni isti kot prvenec Raped in Their Own Blood. Hkrati pa se loči od ostalih Vomitory albumov in od ostale moderne ali stare švedske death metal scene nasploh.

Tu bi lahko pomislili: ''Ali je potem album – če ni niti nad povprečjem, niti pod njim, zgolj povprečen?'' In na prvo oziroma površno poslušanje bi lahko odgovorili ''Da''. A to bi bilo daleč od resnice, čeprav pa – roko na srce! – ne predaleč.

Dejstvo je, da je Opus Mortis VIII album, ki 100% odseva bit švedske death metal zasedbe: dinamični bobnarski ritmi, neverjetno ''catchy'' in kot britev ostri ter hkrati mastni riffi, prodoren bas in vokal, katerega brutalnost je z vsako plato močnejša. Kljub temu pa plošča izstopa v niansah.

Teh sprva ne boste opazili pri prvih treh komadih, ampak se šele po drugi tretjini poslušanje plošče spremeni v odkrivanje ne toliko neznanih, a vseeno novih teritorijev. Dobro, prvi komad (Regorge in the Morgue) si boste itak zapomnili, ker je prvi in ker so zanj posneli res nagravžno super spot, temu sledi še par dobrih, a nič kaj inovativnih komadov, nato pa se s Hate in a Time of War začne pravo potovanje. Že nekaj let nazaj je novi kitarist Peter Östlund prinesel mnogo bolj zanimive solaže in malo bolj razgibane strukture, a nikoli se še ni preizkusil v ''slayersko'' zvenečem akustičnem intru, na katerem se gradi komad z res pretresljivim besedilom in ki vsako sekundo kaže, da death metal res ni zgolj razbijanje ali zgolj iskanje zadovoljitve s pretirano agresijo ipd. A šele s komadoma Torturous Ingenious in z (po mojem mnenju) najboljšim komadom na plati, Forever Damned, sinteza delovanja utelešenja švedske death metal zapuščine in novodobnih ter ušesu prijetnejših thrash metal prijemov postane več kot očitna. In definitivno nariše nasmeh na obraz.

Petrovo sodelovanje z riffi Urbana Gustaffsona, ki pa jih v večini ustvari prav bobnar Tobias Gustaffson tako ustvarja in izpopolnjuje komade, ki se po moči lahko merijo s komadi iz plošč Redemption, Revelation Nausea in Primal Massacre. Bolj ko gredo proti koncu, močnejši so in bolj neverjetni so, saj kažejo, da Vomitory znotraj že okostenelega glasbenega izraza (tipi pičijo švedski death metal že več kot 20 let) lahko ustvarijo veliko novosti, kar jih recimo res loči od starost Unleashed ali Dismember. Če pa k temu dodamo še nekakšne zlovešče glasove ob brutalnem brundanju, s katerimi Erik Rundqvist uresničuje grozljivosti iz tekstov o vojni, umorih, psihozah, kozlanju itd. (Erik je namreč dodal kar nekaj novih vokalnih prijemov – in to znotraj kruljačine), potem veste, da so možje dejansko ponovno uspeli.

Resda so Vomitory ohranili moč reka ''Zakaj bi popravljal, če ni polomljeno?'' in na trenutke se zdi celo, da možje ne znajo narediti več ničesar novega ali pa vsaj na posluh svežega, a vseeno je plošča Opus Mortis VIII dokaz, da se da zveneti tako dobro kot nekoč, brez da bi zato morali zgolj reciklirati preteklost in igrati na struno nostalgije.

Vomitory leta 2011 so definitivno izraz bogatih izkušenj, učenja iz nabrane modrosti, spoštovanja zapuščine in še bolj smrtonosni kot na začetku. Definitivno si jih oglejte, ko se bodo oktobra letos ustavili v Ljubljani.

twitter facebook