recenzije

Panikk

Discarded Existence

Stuntman

The Scourge (7'' Flexi EP)

Morbid Angel

Kingdoms Disdained

Midnight

Sweet Death and Ecstasy

All Pigs Must Die

Hostage Animal

Dying Fetus

Wrong One To Fuck With

Neocaesar

11:11

Venom Inc.

Ave

Paradise Lost

Medusa

Več izvajalcev

Split

Integrity

Howling, For The Nightmare Shall Consume

Get The Shot

Infinite Punishment

Eighteen Visions

XVIII

Bloodbound

War of Dragons

Sunterra

Reborn (EP)

Frowning

Extinct

Sinister

Syncretism

Suffocation

... Of The Dark Light

banner
banner

recenzija

10. 7. 2017  Suffocation - ... Of The Dark Light  (Nuclear Blast, 2017)
Smo pravkar poslušali direktnega naslednika leta 1992 izdanega albuma Breeding The Spawn?

Ne morem verjeti, da je od zadnje Suffocation plate minilo že več kot 5 let, a na dobre stvari se splača počakati. V tem času smo ameriške brutalneže lahko uzrli na domači grudi in drugod kar velikokrat – enkrat (na festivalu Metaldays) celo s Frankom Mullenom –, prav tako sta se v tem času od benda poslovila bobnar Kevin Talley in originalni kitarist Guy Marchais (ki se je v bend vrnil leta 2002 ob reunionu), ki sta ju nadomestila odlični bobnar Eric Morotti in Pyrexiin manijak Charlie Errigo, od ne-vem-koliko-časa-napovedovanega DVD-ja še vedno nič, Frankovo vlogo je prevzel Kevin Miller, ki je prevzel štafeto od Rickyja Myersa in še kaj.

Skratka, Američanom ni dolgčas – trenutno okrevajo po odlični ameriški turneji s ponovno živimi Morbid Angel in svežimi Revocation ter se avgusta vračajo v Evropo – lahko jih vidite recimo na Brutal Assaultu na Češkem ali pa jih gledate v Novem Sadu v Srbiji (mislim, da 9. avgusta, a raje guglajte datum).

In v tem času pa je popolnoma nepričakovano udaril album … Of The Dark Light, ki je izšel v začetku junija prek Nuclear Blast, napovedala pa sta ga singla Your Last Breaths in Return To The Abyss.

In kaj ponujajo Suffocation v letu 2017?

Pretiranega odmika od standardne formule ni – Terrance Hobbs in Charlie Errigo ponujata mastne, a nalezljive, brutalne in bolne kitarske riffe ter tipične Suffo solaže. Novost je mogoče dodatek skorajda indijsko zvenečega instrumentarija v enem od komadov, vsekakor pa je dobrodošla zadevica tudi breakdown sekcija v prvem komadu (ta đn-đn zvok, uh!!!), s čimer Suffocation spomnijo, da so poleg mogočnih Internal Bleeding gotovo eni prvih, ki so uvedli ''slam'' v death metal in ki ga kljub nekaterim bendom, ki v sklopu podžanra ''slamming death metala'' toliko zlorabljajo dotično glasbeno formo, da je »posilstvo vsega, kar je sveto« že utečena besedna zveza, resnično znajo inkorporirati takrat, ko je potrebno. Dejansko je fajn to, kako recimo v primerjavi s prejšnjim albumom (Pinnacle Of Bedlam, 2011), kitare niso toliko v ospredju, kar se zvočne slike tiče, a vseeno dominirajo.

Tu bi bilo mogoče takoj vredno izpostaviti dejstvo, da album – če ga primerjate z zvočno res izstopajočimi Pierced From Within, Suffocation in Pinnacle Of Bedlam (kar se glasnosti ali glasne izstopajočnosti vsaj enega instrumenta tiče!), je tale album malce tišji, a vsekakor jasen in močan. Ne mogočen, a močan – in kar mu res gre na roko.

Mogoče je to tudi zaradi ne več tako mogočnega vokala Franka Mullena. Kaj mislim s tem? Ne menim, da je prvo grlo ameriškega vzhodnoobalnega death metala zgubilo svojo moč, se pa leta in ne več tako pogosto koncertno udejstvovanje poznajo. Vokal je malce manj … hm, ne morem najti drugega izraza kot mogočen. Primerjajte, kako recimo izstopa v predzadnjih treh platah in potem poslušajte ta frišni izdelek. Mogoče so potem prilagodili ostanek zvočne slike, a na koncu koncev – nisem studijski čarovnik in še do nedavnega nisem ločil med večino studijskih osnovnih pojmov, tak da … Shut up, Tegla! Dejstvo je, da Frank še vedno ponudi jasno izgovorjeno kruljačino, je pa zanimivo to, da so Suffoti verjetno prvič po albumu Effigy Of The Forgotten ponudili dodatnega vokalista – na prvi plati je to bil George Corpsegrinder v komadih Reincremation ter Mass Obliteration, na zdajšnji pa je to live vokalist Kevin Miller, katerega na trenutke res ne ločiš od Franka. Ne vem, ali nas s tem pripravljajo na Frankovo upokojitev, ampak ob njegovem odhodu bi Millerjev vokal popolnoma zapolnil praznino. Live karizma pa je druga stvar, a to na tem mestu ni pomembno.

Ritem sekcija je še vedno top – Derek Boyer je v zvočni sliki mogoče malo manj prisoten, je pa definitivno tam in njegove bas prstke slišite pod vsako zajebano kitarsko linijo. In na koncu je tu še bobnar Eric Morotti – ni Bohn, ni Talley, ni Culross in vsekakor ni Smith – a je vse to in še več. Poleg tega, da je njegov miks predvsem Smitha in Culrossa tako dober, da spomni na najbolj zlate čase Suffotov, ponuja Morotti kot razmeroma mlad bobnar še ultra pospeške, kakšne še bolj zajebane prehode in sekcije, zna pa tudi stati z ramo ob rami modernim ekstremnežem death metala. Vsekakor Morotti ponuja Suffocation to, kar bend potrebuje – frišno energijo in občutek pomladitve.

Res je, da naslovnica ne pritegne na prvi pogled – mene je celo odbila, saj sem pomislil, da so zdaj tudi Suffo šli po stezi bendov a la Fallujah in Beyond Creation (ki nista slaba, a Suffo so res nekaj izven tega kroga), a po drugi strani Suffocation presenečajo iz plate v plato tudi na tem področju. Je vsekakor dober prehod po skorajda stripovski naslovnici prejšnjega albuma.

Besedilno so brutalnosti še bolj subtilne, a toliko bolj izrazite. Res je, da naslov komada The Warm Within The Dark ali pa Your Last Breaths ne zveni tako brućal kot Entrails Of You ali pa Breeding The Spawn, a vseeno – vsaj pri Suffocation je že od nekdaj jasno, da je treba iti globlje in brati natančneje, med vrsticami, skratka, večplastno.

Z dodatkom komada Epitaph Of The Credulous pa se več kot očitno poveže stična točka z albumom Breeding The Spawn, pa ne samo zaradi tega, ker gre za re-recorded verzijo komada z dotičnega albuma, temveč ker po načinu, kako so komadi sestavljeni, po intrikantnosti kitarskih pasaž, po nepredvidljivosti bobnov in občasno nenavadnem odmevanju vokala res dobimo idejo, da gre za daljnega bratranca leta 1992 izdanega in zaradi zvoka zelo slabo sprejetega albuma Breeding The Spawn. V tem oziru je … Of The Dark Light res nekaj, kar bi možje bili sposobni ustvariti že 25 let nazaj in še en dokaz, kako Suffocation z leti postajajo le boljši in boljši!

Get this or die!

twitter facebook