recenzije

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

banner
banner

recenzija

3. 8. 2015  Kataklysm - Of Ghosts And Gods  (Nuclear Blast, 2015)
Of jamranje and jokanje.

Da so Kataklysm bolj melodični, čustveni in v vsakem pogledu bolj corovski kot večina jokajočih bendov danes, ni taka novost, saj je death metalski delež v glasbeni podobi benda res vse bolj zgolj glasben in vse manj besedilni že od leta 2004 oziroma albuma Serenity In Fire dalje. Death metalska era prve inkarnacije (tiste, ki jo je vodil Sylvain Houde in ki je posnela recimo album III: Temple Of Knowledge) ali pa druge (tiste, ki se je pričela z albumom The Prophecy – Stigmata Of The Immaculate konec 90-ih) se je gotovo končala do albuma In The Arms Of Devastation in danes se zdi, da Kataklysm zgolj izvajajo ''beating the dead horse''.

Kakorkoli že, Kataklysm kljub spremenjeni besedilni sporočilnosti in vse bolj melodični, skorajda popoidni, pa čeprav še vedno agresivni podobi, z leti očitno ostajajo relevantni in smrtonosni. Bend namreč igra povsod, folk jih gleda v velikem številu in rezultat so seveda albumi, ki izhajajo skorajda na vsaki 2 leti.

Z albumoma Prevail ter Heaven's Venom sem imel občutek, da je bend povedal vse, kar je lahko. In tudi, da je izrabil vse riffe, ki so mu lahko padli na pamet. A Waiting For The End To Come je – in verjamem, da predvsem zaradi novega bobnarja – bil vrnitev k bolj udarni podobi Kataklysm. Zaradi česar se mi zdi, da je je Of Ghosts And Gods vrnitev nazaj – pa ne toliko v kvaliteti, kot bolj v občutku. Imam namreč občutek, da spet poslušam albuma Prevail in Heaven's Venom, na trenutke pa tudi Serenity In Fire.

Za kar so odgovorne predvsem res srce parajoče kitarske linije.

Zdi se mi, da je kitarist Jean-Francois Dagenais svojo obsedenost z mogočnimi slow-tempo riffi še dodatno podkrepil z melodičnimi izbruhi, ki sledijo eksplozivni podlagi. Rezultat je seveda zanimiv – po eni strani je plata Of Ghosts And Gods ful melodična, a še vedno death metalska, po drugi strani pa so kitarske linije nekaj, kar bi lažje sodilo v švedsko glasbeno področje med letoma 1998 in 2004. In zvenijo predvidljivo, zlajnano in skrajno neizvirno.

Dualnost seveda po eni strani naredi glasbeno podobo zasedbe zelo razgibano, a po drugi strani že gre krepko na živce, saj je melodični element, ki dobro desetletje tako lepo ''sneaky'', a vseeno ne popolnoma prevladujoče vstopa v death metalski milje zasedbe Kataklysm, dokončno prevladal in smrtonosni agresiji dal skorajda angelski izraz. Kar ga ne naredi melanholičnega, temveč precej pičkastega.

Ritem sekcija, ki jo tvorita basist Stephane Barbe in bobnar Olivier Beaudoin je brezhibna in verjetno še edini ostanek agresije v bendu, še posebej bobnar, ki je za razliko od originalnega Maxa Duhamela, ki je z leti res izgubil na izvirnosti, prinesel močan veter inovacij in svežine. In ob njegovi agresivni podlagi na srečo še tako jokajoč komad zveni vsaj še malo bolj … no, death metal.

A potem na to glasbeno podlago vstopi vokal Maurizia Iacona, ki je vse bolj kričeč in celo, ko je kruleč, skorajda zveni višje kot prej. Maurizio je, kot smo lahko videli na festivalu Metaldays, še vedno frontman 1A, a besedilno očitno nekako ne more izstopiti iz tistega ''izdali ste me, vse vas bom pobil, jebite se, ne boste me ustavili, ne bom postal, kar hočete'' foha. Mislim, še Roger Miret ali Freddy Cricien sta bolj izvirna pri pisanju HC-besedil, ki se z dotičnimi tematikami ukvarjajo precej bolj izvirno kot Maurizio, ki je očitno pozabil, da death metal ni toliko namenjen opevanju premagovanju osebnih težav (čeprav je mogoče zdaj pomembno vprašanje, koliko ima možakar v resnici težav, saj poje zgolj še o tem) in ki na koncu koncev ostaja toliko izviren, da v eni točki kopira celo Jamieja Jasto (if you don't live for something …). Bruh. Iskreno rečeno, želim si, da bi v melanholičnosti izpadel bolj kot Tompa Lindberg ipd. Višek izvirnosti besedil, ki se lahko merijo z Maxom Cavalero ali Ektomorf predstavlja tekst komada Black Sheep.

Glasbeno je plata Of Gods And Ghosts šus, vsaj kar se ritmov in določenih riffov tiče in določeni komadi so še vedno precej agresivni, a ta jokajoči, pičkasti, skorajda metalcorovski in vsekakor v Kataklysm leta 2015 prevladujoč element je že moteč.

Naj nekdo bendu vrne jajca, prosim.

PS: Vseeno pa kapo dol, da so za vsak komad naredili poseben spot. In to predstavili v 10 dneh (en dan – en spot).

twitter facebook