recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

recenzija

12. 9. 2011  Inevitable End - Occulus  (Relapse, 2011)
No, priznam, sicer se tu pa tam najde kakšen del, ki zveni dobro. A to je tako, kot da bi izvedeli, da je vaš hrček preživel nesrečo, v kateri je sicer umrla vaša družina. Pa hrček bi umrl čez dva tedna od starosti.

Že tako lep dan je postal še lepši, ko sem začutil vibracije telefona v žepu. Povlekel sem ga ven, nato pa sem iz žepa vzel še telefon, ob čemer mi je poskočilo srce, ko sem videl na telefonu ime »Tegla«.  Mislil sem, da me bo povabil na romantičen večer, kjer bova pila kakovstno rdeče vino in v objemu gledala neodvisne črno-bele novozelandske filme o iskanju identitete. Namesto tega me je vprašal, če bi lahko opravil recenzijo dveh albumov. Eden izmed njiju je bil The Occulus od Inevitable End. Nespametno sem dahnil usodni da.

Inevitable End so (bili) death metal skupek gospodov, ki so nam predlani servirali prvorojenca The Severed Inception. Ušesom prijeten death metal. Nič posebnega, nič novega, a poslušljivo. No, namesto, da bi ostali pri delu, ki jim je šlo dobro, so raje ustvarili to kvazi mathcore žalitev obstoja. »Ej, gremo pustiti glasbo in gremo biti TECHNICAL AS FUCK! GREMO RITME SPREMINJAT! TAK, FUL POGOST! PA SOLAŽE! DRUGEGA ITAK NE RABIMO!«

Imam domnevo, da te odločitve niso dobro premislili, ker so nam servirali neposlušljiv, koprofilom ljub izdelek. No, lahko vsaj rečem, da imajo izjemen talent. Sposobnost, da narediš tako kaotičen album in da zraven zveni skoraj popolnoma predvidljivo, zahteva izjemen talent! E, zdaj bo dolgočasen breakdown, zdaj bo katastrofalen riff, zdaj bo abominacija od solaže, zdaj bojo nadležni screami, ki me spominjajo na zvok umirajočih mačk, zdaj bo najbolj dolgocajtna tišina, kar sem jih kdaj slišal in za tem bodo začeli vsi generično žgat svoje inštrumente. Omenil sem, da je »skoraj« popolnoma predvidljiva. Da! Kdaj celo pride kak nepričakovan okrasek, kot so npr. sitar, klavir, jazz vložki in podobno. A jebemumater, da me to »okraševanje« spominja na okraševanje groba. Lepo povedano, polivajo čokolado po lanski pici. Pa še ta je bila vegetarijanska.

No, priznam, sicer se tu pa tam najde kakšen del, ki zveni dobro. A to je tako, kot da bi izvedeli, da je vaš hrček preživel nesrečo, v kateri je sicer umrla vaša družina. Pa hrček bi umrl čez dva tedna od starosti. Aja, pa še nekaj stvari je dobrih na tem albumu: konča se, komadi so kratki, skupina bo enkrat razpadla ...

Skratka, preveč se trudijo, da bi svoji glasbi dodali značko »experimental« in ravno to jih pokoplje. Ustvarijo dolgočasen kaos, ki ga človek ne bi poslušal niti takrat, ko bi slišal starše, kako mu delajo bratca/sestrico na nadvse glasen način. Torej, pustite ta glasbeni izgovor za splav pri miru in če vas res zanima, kako zveni album, si prvo sposodite slovar kletvic, preberite prvih sedem strani in jih skušajte strniti v eno besedo. To besedo nato glasno ponavljajte med poslušanjem albuma.

Inevitable End, raje se posvetite filateliji ali pa spet poiščite nov stil. Če ne, se skriva usoda vaše kariere v vašem imenu (vem, očitna šala, zato sem jo moral uporabiti). Nižje od tega itak ne gre. Govoril sem.

twitter facebook