recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

29. 12. 2014  Abysmal Dawn - Obsolescence  (Relapse Records, 2014)
Še obstaja upanje za moderni death metal

Kalifornijski Abysmal Dawn so tako kot švedski Spawn Of Possession eden tistih bendov, ki izda plato na vsakih nekaj let, a takrat res naredi raztur. Mogoče je vseeno preteklo malce preveč časa od njihove predzadnje plošče Levelling The Plane Of Existence, a zato niso v treh letih izgubili niti najmanj ostrine.

Prav nasprotno.

Obsolescence je eden tistih konceptualnih albumov, ki v besedilih skrivajo zgodbe o silah izven tega sveta, ki seveda uničujoče vplivajo na tak svet. Nič novega za Kalifornijo, saj nas zadnja leta s tem uspešno bombardirajo Deeds Of Flesh, The Faceless in mnogi drugi, tako da se bo počasi treba očitno sprijazniti s tem, da se je death metal verjetno res že tako navadil na vsakdanjost človeške smrtnosti in nasilnih načinov končanja človeškega življenja, da je edina rešitev tisto, kar je um strašilo nekoč – vesolje.

Vsekakor Abysmal Dawn zgodbo podkrepijo – tako kot ste lahko videli pri novem albumu od Sinister – z glasbo, ki pa za razliko od ostalih predstavnikov scene, ki so rušili tabuje in meje z bendi a la Disgorge, Deeds Of Flesh, Odious Mortem, The Faceless ipd. – z glasbo, ki ne stavi zgolj na ultra visoko hitrost in ogromno število med seboj običajno nepovezanih kitarskih … em … zvokov, kaj šele ultra-brutal-sick-as-fuck-and-guttural vokalov.

Vokali so še vedno brutalni, a bolj spominjajo na recimo zadnji album od Monstrosity (torej, uspešno, čeprav predvidljivo miksanje kruljenja in kričanja) in ne posežejo v integriteto nalezljivih riffov, ki jih obogatijo resnično dobro narejene solaže. Pač, vidi se, da kitari držita tipa, ki nista vso srednjo šolo samo vadila arpeggie in drkala na trollanje forumov, katerih cilj je predstavljati najnovejše zvočne kartice, ampak sta dejansko poslušala glasbo. Tako kot Death ipd., tudi Abysmal Dawn znajo a) narediti solažo, b) jo uporabiti v zmerni dozi in c) jo postaviti na pravo mesto.

Hitrosti so na trenutke vrtoglave, a na srečo je boben še vedno podlaga glasbi, ne pa njen edini obraz, tako da je celota precej poslušljiva. Ni pa pretirano zanimiva, saj na trenutke vse skupaj zveni precej predvidljivo in prežvečeno, je pa res, da je ta občutek zgolj začasen.

In bend dejansko res sije v tistih počasnejših komadih.

Vsekakor si rezervirajte 10. 3. naslednje leto, ko bodo obiskali ljubljanski klub Kino Šiška skupaj z Death To All, Sanctuary, Overkill in ostalimi.

twitter facebook