recenzije

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

banner
banner

recenzija

11. 7. 2015  Entrails - Obliteration  (Metal Blade, 2015)
Če tej sceni sledite neprekinjeno od leta 1991, že veste, kaj boste dobili. Če sta na vlak skočili vmes, vam bo stvar verjetno v kategoriji ''že 100x slišano'', če pa ste fen In Flames, boste zaman iskali spevne vokale in lahko gladko odjebete, haha.

Nekaj tednov nazaj sem na Radiu Študent pripravil epizodo oddaje DJ Grafiti, ki se je ukvarjala z razvojem švedskega death metala (lahko ji prisluhnete tu – KLIK). Poleg poslušanja bendov tipa Entombed, Dismember, Vomitory itd. sem se močno naslonil na knjigo  Swedish Death Metal avtorja Daniela Ekerotha (drugače tudi člana Insision ter Iron Lamb), v kateri je med bendi novejše generacije švedskega death metala omenjeno ime Entrails.

No, bralci Profanity.si ste že na tekočem z bendom, ki je izdal zelo dobre albume Tales From The Morgue, The Tomb Awaits ter Raging Death in kolekcijo demotov in zgodnjih posnetkov Resurrected From The Grave (slednja dva je recenziral Andrej Čuk), sam sem pa bil z Entrails seznanjen le bežno in občasno. Kar pomeni, da je zame poslušanje njihove letos izdane plošče Obliteration predstavljalo svež, čeprav po pokopališču smrdeč veter, oziroma po dolgem času kvaliteten vpogled v eno najbolj znanih death metal scen na svetu, torej švedsko death metal sceno.

Torej, Entrails so – kot že verjetno veste – načeloma mlajši bend (delujejo on-off že od devetdesetih) scene, a zvenijo, kot bi bili prisotni v boomu švedskega death metala med letoma 1989 in 1991. Vokalno so precej Entombed, riffovsko precej Dismember in Grave, na trenutke glede melodike precej zgodnji Therion in Carnage ter spet Dismember, a glede dinamike so tako Entombed kot Vomitory ali Insision.

Skratka, mogoče res brez sramu in brez težav ''flashajo'' svoje vplive, a to lahko podkrepijo z res pristnim občutkom. In album Obliteration to dokazuje od začetka do konca. Resda ste poznavalci scene vse te stvari že slišali, a Entrails vse dobre značilnosti švedskega death metala zajamejo na enem samem albumu, a kljub temu še vedno tako, da ima vsak komad svoj unikatni pečat.

Ključni besedi tukaj nista niti kopiranje niti poklon, temveč nadaljevanje scene, ki je že od albuma Wolverine Blues leta 1993, kaj šele od booma, ki so ga ustvarili In Flames (in da, zavedam se, da so ključni akterji tipa Unleashed, Grave, do leta 2011 tudi Dismember še vedno prisotni in aktivni, a vseeno so zgolj sence samih sebe v primerjavi s pečatom, ki so ga pustili do leta 1993), šla svojo pot.

Entrails imajo vse – evil zveneče riffe, ki so na trenutke agresivni, na trenutke morbidni, na trenutke melanholični, a vseskozi prežeti s peklensko energijo in nalezljivostjo dobro spisanih in odigranih kitarskih linij; hitre bobne, ki znajo na trenutke preiti v vsesplošni, a še vedno za švedski death metal sprejemljivi blast beat, nato pa se umakniti težki baraži boltthrowerjevskih ritmov; vokal, ki je grozljiv, razumljiv in mračen.

Določeni komadi so klasični cupa-cupa hiti, drugi so pogreb in počasno uničevanje, tretji so spet miks obojega. Teme so klasično death metalske, vse skupaj pa odlično povezuje tisti Sunlight Studio zvok kitar in basa.

42 minut užitka? Ja, če ste seveda zadovoljni s pogrevanjem že dodobra prekuhane juhe. Problem Entrails ni toliko v neizvirnosti, kot v dejstvu, da švedski death metal, kot ga ustvarjajo, zveni res dobro, le pojavil se je v napačnem času in verjetno bodo spet poniknili v underground, ko se bo folk naveličal takšnih, vsaj na prvi posluh nostalgičnih tripov.

A vseeno - če tej sceni sledite neprekinjeno od leta 1991, že veste, kaj boste dobili. Če sta na vlak skočili vmes, vam bo stvar verjetno v kategoriji ''že 100x slišano'', če pa ste fen In Flames, boste zaman iskali spevne vokale in lahko gladko odjebete, haha.

Mogoče bi bilo drugače, če bi ta plata nastala leta 1990, a na meni ni, da teoretiziram. Po dolgem času doza klasično zvenečega death metala, narejena okusno in res dobro. Do naslednjič …

twitter facebook