recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

5. 11. 2019  Korn - Nothing  (Roadrunner, 2019)
Kalifornijski nu metalci zvenijo najbolj prepričljivo, ko so jezni.

O nekdanjih nu metal zvezdnikih Korn si lahko mislimo marsikaj, vendar jim je treba izraziti spoštovanje, da po več kot četrt stoletja igranja še vedno ostajajo relavantni in se lahko pohvalijo z zvesto bazo oboževalcev. Mene osebno sicer malce moti njihova neodločnost (včasih pravijo, da igrajo metal, spet drugič pa ne) in rahlo patetična nezmožnost vokalista Jonathana Davisa, da bi prebolel določene stvari iz svoje preteklosti (ciljam predvsem na to, da je bil kot mulc žrtev šolskih huliganov) in se začel obnašati bolj zrelo, ampak nasploh pa skupina uspešo kljubuje zobovju časa. 

Koruzniki so nam letos postregli z novim, "srečnim" trinajstim albumom Nothing, ki bi ga lahko označili s pridevnikom temačno. To sicer s strani Kornov ni nič novega, toda v primeru pričujoče plošče je ta oznaka še kako primera. Davis je namreč v zadnjem letu dni izgubil tako ženo kot mater, zato so komadi na plošči zamišljeni kot njegov osebni obračun z demoni. Smrt bližnjega lahko posameznika pahne v občutke krivde, jeze in razočaranja in že v uvodni skladbi Davis ne ovinkari z zastavljanjem vprašanjem o tem, zakaj sta ga ljubljeni osebi zapustili, le da nanj ne dobi nobenega odgovora. Ta nemoč in občutek, da se usoda sadistično izživlja nad nami, se potem izraža skozi celotno ploščo, ki z vsakim novim komadom postaja vse bolj temačna in depresivna. Besedila so precej neposredna in na trenutke klišejska, kar ni presenetljivo, saj Davis nikoli ni slovel kot pretirano dober tekstopisec, ampak v primeru plošče Nothing je njegova jeza upravičena in s tem tudi bolj avtentična oz. prepričljiva. 

Kjer plošča najbolj presenti (v pozitivnem smislu) je pri tem, da se na zvočni ravni vrne h koreninam. Da, nič več osladnega dubstepa in podobnih trendovskih cenenosti, Korn so tokrat umazani, agresivni in bistveno manj eksperimentalni kot na prejšnjih ploščah. In če smo popolnoma iskreni; takšen zvok jim tudi najbolj prija.

Nothing ni noben glasbeni presežek, je pa navkljub temu zbirka najboljšega, kar so Korn spravili skupaj v zadnjih desetih letih. 

Avtor: Vid Šteh
twitter facebook