recenzije

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

Within Destruction

D E A T H W I S H

AmenRa

VI

Carpenter Brut

Leather Teeth

Watain

Trident Wolf Eclipse

Vasko Atanasoski

Pazi kuče

The Stone

Teatar Apsurda

banner
banner

recenzija

6. 7. 2018  Immortal - Northern Chaos Gods  (Nuclear Blast, 2018)
Northern Chaos Gods je dokaz, da smo vsi, ki smo mislili, da je Immortal konec, mislili narobe.

Nič novega ni v tem, da bendi razpadejo. Da se tu pa tam razdelijo in del nekdanjega prevzame novo ime, drugi del ga pa ohrani. V primeru Abbatha, Demonaza in Horgha iz Immortal je bila izjema seveda ta, da je šlo za enega najbolj znanih black metal bendov, ki je leta 2009 posnel vrnitveni album All Shall Fall (pred tem pa ustvaril legendarno zapuščino kultnih black metal albumov). In nato zaradi različnih okoliščin šel narazen na dokaj grd način. Abbath je nadaljeval svojo pot in posnel po mojem mnenju odlični samoimenovani album, medtem ko je šum okrog Horgha in Demonaza počasi polegel in ob vse bolj aktivnem Abbathu se zdi, da sta Immortal izginila na smetišču zgodovine.

A Horgh in Demonaz sta počasi prenovila moč imena Immortal. Hudiča, ne imenuješ se ''Nesmrtni'' zaman. Bojda je bil material, ki ga je Abbath objavil na prvencu leta 2016 prav tisti Immortal material, ki bi moral tvoriti novo ploščo, tako da si lahko le mislimo, koliko dela sta imela Horgh in Demonaz. Potem je tu seveda treba pomisliti nasploh na Abbatha, kot metalsko ikono, obraz Immortal (in prevečkrat izrabljen ''living meme'', če parafraziram Metal Hammer). Kdo bo za vraga nadomestil Abbatha? Ali so Immortal brez Abbatha sploh še Immortal?

Naravni metalski skepticizem je itak narekoval misel, da Immortal ni več in da je tako bolje, saj brez Abbatha nista nič. A prav album Northern Chaos Gods je dokaz, da smo vsi, ki smo mislili tako (priznam – kriv sem!), mislili narobe.

Demonaz je že od nekdaj vodilni tekstopisec, do konca devetdesetih pa je tudi brez težav igral kitaro. Takrat ga je zjebal bojda kar brutalni tendonitis, ki naj bi ga z operacijo dokončno odpravil (ali pa vsaj zelo omilil) nekaj let nazaj. Tako, kitarista in tekstopisca imamo spet v igri. Horgh, kadar ni zaposlen s Hypocrisy, kar od leta 2011, ko so Švedi poniknili v mrak, res ni, itak obvlada svoj posel. Torej, imamo bobnarja. In Immortal je duet – kot nekoč. Bas ni problem, saj ga je v studiu preprosto prevzel Peter Tägtgren (Hypocrisy/Pain). Izziv je bil glas.

A ko sta Immortal prek Nuclear Blast lansirala single in to kar naslovni single Northern Chaos Gods, smo slišali, da je Demonazov glas pravzaprav podoben tistemu, kar ste lahko slišali nekoč pri Immortal (ok, res dolgo nazaj, če se popravim). Ni isti kot Abbathov – tak glas mislim, da bi lahko oponašal samo Dagon iz Inquisition, a ta ima druge težave v življenju; Demonazov glas je malce svetlejši, vsekakor pa bolj harsh. Bolj Legion kot Mortus, če damo aktualno primerjavo.

In vsekakor popolnoma paše v svet Immortal, kajti v kombinaciji s Horghovim nepredvidljivim bobnanjem, Demonazovimi riffi in besedili, ki jih kuje ledena roka v Blashyrkhu, je ta glas popolnoma naraven.

Torej – nahajamo se v letu 2018 in prav danes je, po 9 letih čakanja, izšel novi album zasedbe Immortal, Northern Chaos Gods. Album, ki vam bo že po prvem poslušanju sedel v dušo in po katerega poslušanju boste lahko samo zaključili, da je svet res boljši plac, odkar imamo Abbatha in Immortal posebej. Ker oba izdajata res dober material.

Northern Chaos Gods bo sedel vsem tistim, ki pogrešate album Battles In The North, ki ne morete mimo hladne epskosti albumov At The Heart Of Winter ter Sons Of Northern Darkness, z malce bolj jasnim pridihom Damned In Black, vsaj kar se umazano-čistega zvoka tiče. V večini primerov stavi na hitrost in jasno je, da gre za najhitrejši Immortal material do zdaj. Tole je Battles In The North na ne-vem-katero-potenco, kar se hitrosti tiče, s tem da Horghovi prijemi na trenutke izpadejo tako nepredvidljivi in kaotični, da človek lahko reče samo ''wow!'', hkrati pa je po bobnarski dinamiki nadgradnja predvsem albuma Sons Of Northern Darkness.

A bistvo ostaja hladna atmosfera, ki jo tokrat najbolj gradi dominantna kitara (bas je res v ozadju, čeprav se ga, kljub tihosti, lepo čuti v ušesih). Riffi so naravnost odlični in totalno nalezljivi, pa naj gre za hitri komad, kot je otvoritveni, ali pa epsko dolgi in počasnejši Mighty Ravendark, s katerim zaključijo ploščo. Strukture pesmi so dinamične, album je zanimiv, pesmi pa nalezljive. V besedilih smo spet na hladnem, temačnem severu in dostikrat se v tekstih čuti poklon preteklim stvaritvam. Tu res dobro izpadeta komada Grim And Dark ter Called To Ice, vse skupaj pa deluje kot nadgradnja do zdaj slišanega in ne le kot nostalgični trip.

Northern Chaos Gods je popoln uspeh in če ukradem zaključno misel Metal Hammerja, s katero se 666% strinjam, gre za ''grim FUCK YOU!'' vsem tistim, ki s(m)o odpisali mogočno ime Immortal.

Nabavi!

twitter facebook