recenzije

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

banner
banner

recenzija

17. 10. 2011  Taake - Noregs Vaapen  (Dark Essence Records, 2011)
Ne vem, kakšna je Hoestova avtopoetika, ampak prepričan sem, da mu ni obtičala v riti.

Priznam. Odkar sem leta 2009 na festivalu Paranoid Open Air delal intervju s Hoestom, človekom za norveškim black metal aktom v obravnavi, sem nekako izgubil zanimanje, veselje, in kaj jaz vem kaj vse še, do njegovih glasbenih udejstvovanj. Ne gre zato, da bi ob bingljanju njegovega tiča z druge strani mize (eem, da... hvala, Nenad, ker si začel tisto debato) umrle kakšne idealistične predstave o nekem glasbeniku (te niso umrle niti s prvim vprašanjem intervjuja: band je hotel vedeti, če jim lahko dobavim ne vem katero drogo že); to ne. Priznam pa, da je vsled tiste ignorance, vsesplošne neumnosti, samonamenskega scanja proti vetru in podobnih vzorcev obnašanja umrlo moje upanje, da je človek, kakršen je postal Hoest, sposoben narediti nekaj res iskrenega in srčnega, nekaj, kar bi s ponosom stalo ob boku black metal mojstrovini Over Bjoergvin Graater Himmerik iz leta 2002. Nekaj, kar je pristno do sebe, do zdrave evolucije žanra in zgodovinskega izročila žanra hkrati. Seveda sem se motil. Hudo.

Že zelo kmalu – če ne drugače, pa vsaj nekje v komadu Nordbundet – postane jasno, da Hoest vsled svojega že rahlo zagrenjenega patriotizma, kdo ve kakšnih zaužitih substanc in porivanja kdo ve kakšnih žensk, ni izgubil ne smisla za strukturo (pripoved komada), ne za dinamičnost, niti za riff. Prav vsaka skladba ima svojo dušo, svoj zanos in – še pomembneje – v večini predstavljajo živ dialog med zgodovinskim izročilom norveškega black metala na eni ter uvajanjem novosti v ta žanr na drugi strani. Rezultat je glasba, ki pritegne poslušalčevo pozornost in ki – nasprotju z triljoni kloni srednje dobe Darkthrone – ni žaljiva. Ki je – skratka – zanimiva, privlačna, a še vedno hladna, še vedno 'black metal'... še vedno tipična Taake glasba, kakršne se spominjamo izpred devetih, desetih let.

Poglejmo za trenutek podrobneje ta 'black metal'. Ne vem, kakšna je Hoestova avtopoetika, ampak prepričan sem, da mu ni obtičala v riti. Prevod: njegovo glasbeno delovanje kaže zdrav evolucijski pristop k pisanju glasbe in od eksperimenta/napredka ga ne odvrača nekonvencionalnost kakšnega pristopa ali glasbila. Ena izmed izvornih ter močnejših idej black metala je bila upor konformističnim normam – in da, ta upor je vključeval pitje in fukanje; da se izognem nepotrebnemu obreganju ob to izjavo –, toda kaj se zgodi, ko samo sredstvo nekega izraza (v našem primeru black metala) postane konformistično? Prvič: pričnejo se ustvarjati predsodki, dogme in kodeksi. Drugič: ujamemo se v zanko samoponavljanja, v kateri ne moremo več ubežati sami sebi (poznate Skitliv? Morali bi. Za Maniaca (ex-Mayhem) mislim, da govori točno o tem, ko pravi: "Who will deliver me from myself?").

V luči takšne samo-ironije so že Carpathian Forest leta 1995 v svoj black metal uvedli zdravo mero vase uperjenega cinizma in ironije, ko so na Ep-ju Through Chasm, Caves and Titan Woods uporabili rožnat logo... In tako lahko v že ponarodelem komadu Myr na Norges Vaapen slišimo banjo. Ob uporabi tega 'ameriškega' in 'redneck' instrumenta je drek seveda zadel ventilator, toda to niti ni pomembno, saj navsezadnje slaba reklama ne obstaja. Banjo je seveda le vrh ledene gore, saj na albumu najdemo kar nekaj takšnih bolj ali manj očitnih eksperimentov, ki nekoliko ironično, nekoliko (samo-)destruktivno in nekoliko preprosto iz t.i. 'firbca', preizkušajo meje black metala. Tako recimo skladba Du ville ville Vestland, ki je za black metal to, kar so Fields of the Nephilim za t.i. gothic rock (kdo pravi, da postapokaliptični western ne more stati v domeni black metala? Zdesetkano človeštvo, barbarstvo, osamljenost, tugoba, prazne prostranosti...), ali komad Nordbundet, ki se skoraj obsesivno približuje rock'n'rollu... Vsa polnost teh mnogovrstnih pristopov k black metalu pa dokončno eksplodira v skladbi Helvetesmakt, ki v srednjem tempiranem black metalu združuje epsko zborsko petje, melanholične mandoline ter manični rock'n'roll.

Norges Vaapen je – summa summarum – mojstrovina, ki v domeno v lastne zanke ujetega norveškega black metala prinaša še kako potrebno svežino; ki je sposobna lastnoročno – če ji seveda dovolite – rušiti stereotipe ter dogme in ki navsezadnje prinaša tudi čisti umetniški (estetski) užitek.

Avtor:
twitter facebook