recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

recenzija

3. 9. 2012  Old Man Gloom - No  (Hydra Head Records, 2012)
Je kvaliteten album, za katerega res potrebuješ dan mogoče dva, da ga razumeš in definitivno slabo vreme, saj dvomim, da bi se ob sončnem vremenu ter dobri druži in pijači prilegel omenjeni izdelek.

Po resnično težkem pričakovanju so ''supergroup'' Old Man Gloom končno izdali nov album, imenovan samo NO. Kdo ali kaj so Old Man Gloom? Če jih po več kot desetih letih še ne poznate, je sramota za vas. Ampak ni problema, vsako sramoto skozi čas pozabimo in oprostimo tudi iz naše strani.

Old Man Gloom je četverica moških, ki so bili do sedaj že znani pri svojih matičnih skupinah in so v preteklih letih tudi poželi veliko slave (pri matičnih skupinah in prav tako tudi pri Old Man Gloom). Skupina, katero sestavljajo Nate Newton (Converge, Doomriders, ex-The Ocean, ex-Jesuit), Santos Montano (Zozorba – live, no on je malo manj znan), Caleb Scofield (Cave In, ex-The Ocean, Zozorba) in pa noben drug kakor Aaron Turner (Isis, House of the Low Culture, Jodis, Twilight, …), je v preteklih letih nanizala že kar precej dobrih, kultnih in predvsem odsotnih albumov. Sedaj pa se vračajo nazaj na sceno z izredno nerazložljivim albumom imenovanim NO.

NO je čuden, težak, kompleksen, a hkrati zelo enostaven in poslušljiv izdelek, ampak v drugi luči ponovno glasen in na trenutke mehak kot muca, ko prede. Če začnemo od samega začetka, se pravi od samega naslova albuma NO. Kakšna je razlaga za njim? Seveda takšna, kot jo ne bi pričakoval noben. Za naslov so se odločili zaradi tega, saj si kot človek posameznik v življenju podrejen vsemu in vsem (recimo šefu) in ker je v današnjih časih beseda da (se pravi v angleškem jeziku Yes) prevečkrat izrečena, so se Old Man Gloom odločili narediti temu konec in iz pozitivno ter prevečkrat omenjene Yes, naredili nasprotje in album poimenovali NO. Če ti do sedaj ni jasno, potem je npr. najboljše, da podamo primer, npr. vsem stvarem, katerim rečeš da in za katere ti je ukazano, enostavno rečeš ne!  In tako je album tudi narejen. Ali niso Old Man Gloom razpadli? NE!! Ali ni čas, da naredite preproste skladbe, da se bodo bolje prodajale? NE! Ali mogoče računate na velike denarje s to skupino? NE!! NE!! NE!! NE!! Nekako tako…

In kaj vsemu so še Old Man Gloom rekli ne, ne vemo, je pa dejstvo, da so definitivno rekli »da« dobri produkciji in dobri atmosferi na celotnem albumu. Že od samega začetka je zanimivo to, da so vsi člani skupine v album vložili svoje vokale (od nerganja pa do čistih vokalov, za katere vsak podvomi, da so sposobni izustiti – govorim od poslušanja celotnega albuma). Seveda pa to ne pomeni, da bo album plehek, ker recimo uvod Grand Inversion je nekakšno hreščanje belega hrupa (moteče televizijsko hreščanje), močnih in težkih bas linij in pa ''odfukane'' igre elektronike. Praktično čisto nasprotje pričakovanega intra v album.

Prva prava skladba na albumu je 8-minutna Common Species, kjer dobimo tisti pričakovani pridih sludge vložkov ter doom pristopa, ampak kaj kmalu dobimo tuljenje druge dimenzije in pa povsem drone oblikovan zaključek.

Najbolj pride do prepoznavnosti vokala pri Regain/Rejoi, pri katerem se slišijo vokali Aarona Turnerja in nekako tudi melodične kitare, ki smo jih bili vajeni pri Isis. Ampak tudi tokrat je eksperimentiranje na delu, ker temačen ambient se kaj kmalu sprevrže v melanholično tavanje v atmosferi.

Na NO ne pričakujte nekaj, kar ste vajeni, v bistvu sploh ne pričakujte nič, saj si boste pokvarili mnenje o skupini, ki jo sploh dodobra ne poznate(po poslušanju, dvomim da bi jo kdo sploh poznal). Je album preveč tuj vsemu, kar si kot posameznik vajen, je kot nekakšno mešanje med Harvey Milk in Sunn O))), težko razložljivo.

Po celotnem poslušanju razumem zakaj se večina po prvem predvajanju obrača stran od albuma NO. 9 skladb in skoraj dobra ura nerazložljivega in odsotnega eksperimentiranja je za marsikoga preveč, ampak po drugi strani, album ni bil narejen za preprosto poslušanje. Je kvaliteten album, za katerega res potrebuješ dan mogoče dva, da ga razumeš in definitivno slabo vreme, saj dvomim, da bi se ob sončnem vremenu ter dobri druži in pijači prilegel omenjeni izdelek.

twitter facebook