recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

recenzija

1. 9. 2020  Black Tears Of The Fallen - Nephilim at Your Doorstep  (samozaložba, 2020)
»Epsko zveneči doom metal, predopingiran z elementi testosteronskega power metala … zanimivo, do neke mere«

Brazilski doom metal? Ni nekaj, za kar slišim prvič – še v prejšnjem stoletju sem se seznanil z epsko zvenečimi in občutenja zadušljive puščavske praznine ustvarjajočimi Mythological Cold Towers (plošča Sphere of Nebaddon …). Izhajajoč iz podatkov, dosegljivih v Metalskih arhivih, gre za drugo ploščo skupine v triletnem obdobju njenega aktivnega delovanja oz. obstoja.

In s čim imamo opravka?

Ploščo, na kateri je zvok vseh deležnikov kristalno čist, sestavlja osem pesmi, od katerih nobena ni daljša od malenkost čez sedem minut. Pevčeva izgovorjava v angleščini je nekoliko eksotična, vendar ne moteča.

Uvodna pesem Death Bloody Death se začne in ostane, hm, udarna doom pesem (pojasnilo: pesem je za doom nenavadno nabita z energijo in hitrim tempom, ki ju ustvarja igranje kitar ter bobnov). Pevec uporablja čisti epic doom vokal, ki preide celo v krike, kakršne je znal iz sebe svoj čas stisniti pevec od Manowar. Refren predstavlja naslov pesmi in njegovo petje me navdajata z občutkom, da bi jo obiskovalci koncerta lahko enoglasno prepevali (kot je to mogoče pri skoraj vsemu power metalu).

Sledeča Fall of the Rebel Angels, ki bi po naslovu lahko sodila tudi v power metal, je, no, ponovno powermetalsko zveneča. Čeravno se v primerjavi s predhodno pesmijo začne nekoliko bolj umirjeno in žalobno, zveni še vedno epsko powermetalsko baladno, k čemur največ pripevajo odtenki pevčevega glasu ter ritem petja; slednji je namreč res zelo v slogu Iced Earth. V pesmi je zabrisana meja med doomom ter power metalom v korist slednjega.

Say No More je čudaštvo svoje vrste in očiten poklon ameriškemu power metalu, saj jo lahko opišem z definicijo: za malenkost stonersko, vendar za stoner prehitra, južnjaško rockovsko zveneča pesem, ki je skozi in skozi prestreljena z nepozabnim Dimebag Darellovim kitarskim akordom iz Panterine pesmi Walk.

Last Days on Earth je powermetalsko zveneča epic doom pesem – nič posebnega in nič več kot to. Morda prva, res bolj ali manj epic doomovsko zveneča, je šele šesta pesem na plošči – Without Your Love, vendar pri slednji umanjka tista komponenta glasbenega izražanja, ki bi pesem opredelila kot kaj več (npr. kot polnokrvni epic doom) kot le epic doomovsko zvenečo. Polnokrvnemu epic doomu se še najbolj približa pesem Praise the Bull, ki je poleg prve pesmi tudi najbolj zanimiva pesem na plošči.

Hja, na začetku in nekje do polovice plošča še zveni zanimivo, ko se poslušalec še igra z zaznavanjem vplivov (kar je že v osnovi narobe, saj se zaradi tega manj posveča sami glasbi), v drugi polovici pa vse skupaj postane že precej dolgočasno ter začne od poslušalca terjati voljo in vztrajnost za nadaljevanje poslušanja (moja vztrajnost je bila vsaj malo nagrajena s tem, da sem slišal pesem Praise the Bull).

Imate čas, voljo ter vas zanima, kako zveni predstavljeni glasbeni brikolaž? Pred vami je pravšen izziv za vas.   

twitter facebook