recenzije

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

banner
banner

recenzija

17. 7. 2015  The Stone - Nekroza  (Folter Records, 2014)
''Ni sam đavo ne bi mog'o bolje.''

Ko preberete to besedilno vrstico v komadu Nekroza, dobite pravzaprav vse, kar morate vedeti o sedmem albumu srbske death-black entitete, The Stone, ki je dotični album izdala lani prek založbe Folter Records, s katero sodeluje že od nekdaj.

Priznam, da sem imenu The Stone sledil le sporadično, bolj natančno pa sem se poglobil v njihov svet najprej lani, ko so odlično in zasluženo bili headlinerji festivala Live After Death v Komnu, nato je seveda po delih bila predstavljena Nekroza, ko je kvintet s pomočjo YouTuba folk počasi pripravljal na album, najbolj pa sem se poglobil v njihov svet, ko sem imel privilegij igrati kot njihov nadomestni bobnar na Celebrare Noctem festivalu v Linzu aprila letos.

Iskreno, če hočeš resnično spoznati ploščo, ji moraš pač posvetiti veliko časa. In čeprav v poplavi novih izdaj včasih za plato najdem časa zgolj za eno samo poslušanje, je učenje pesmi z albuma Nekroza pravzaprav bil dober način, kako spoznati ploščo, preden jo recenziraš.

Če pričakujete, da bom zdaj takoj napisal, da je zadeva oh-in-sploh mojstrovina in da ni ene same napake, se motite. Je zelo dober album – v bistvu mi predstavlja njihovo najboljšo stvaritev in kaže, kako so The Stone od albuma Slavenska Krv dalje z vsakim letom in izdajo vse boljši in boljši. Da gre za enega najboljših srbskih black metal bendov, je nesporno – in to pravijo že prejšnje plate, kot so Magla, Umro in Golet, ki vam jih iz srca priporočam, in gotovo je za to odgovorno tudi dejstvo, da ima bend utrjeno postavo, ki jo tvorijo bobnar LG, kitarista Kozeljnik in Demonetras, basist Usud (ki v živo nastopa kot njihov bobnar, kajti LG prebiva v Kanadi, kjer samo snema drum tracke; zdajšnjo vlogo live basista pa je prevzel Inimicvs iz prav tako odličnega srbskega benda Ophidian Coil) ter vokalist/tekstopisec Nefas.

Nekroza je, ironično, vsaj če pogledate ime, vrhunec in vsota vsega, kar The Stone so. Je album, ki je tako glasbeno, kot besedilno superioren ne samo v njihovi diskografiji, temveč tudi marsikje drugod. Zvokovno je malce manj surov kot njegov prednik Golet, a toliko bolj emocionalen, prefinjen in smrtonosen.

Nekroza ni album, ob katerem boste bobnarji masturbirali pričakujoč Hellhammerjevo bobnanje na De Mysteriis …, Sandovalovo na Covenant, Hernandezovo na Close To A World Below ali pa Infernovo na Demigod. LG je ubral drugo smer in se bolj osredotočil na minimalizem, ki pa je nadvse efektiven – najboljša primerjava se mi zdijo Goatwhore, tako po soundu kot eksekuciji. Znotraj navidezno enostavnega bobnanja pa se vseeno skriva par perkusivnih draguljev, čeprav bi iskreno recimo komad Mrak lahko odigral mnogo bolj ''maštovito'', če uporabim tuj izraz.

A ravno prav so bobni razporejeni, aranžirani in odigrani, da se na njih lepo usede bas podlaga, ki ni tam samo zato, da bi album imel svojo dozo ''low-enda''. Usud ve, kdaj zgolj sledi riffu, ve pa tudi, kdaj je treba iz basa izvabiti kaj več (predzadnji segment komada Dani Crni, npr.).

Če pa v referenco daš Dissection, ti je jasno, da je album fokusiran v emocije, ki jih izvabljajo kitare Kozeljnika in Demonetrasa. Če sledite zasedbi The Stone že precej časa, vam je jasno, da dotična možakarja že od leta 2004 lahko učinkovito povežeta temačnost Immolation, psihotičnost Morbid Angel, surovost Marduk in seveda emocije Dissection v učinkovit miks. Možakarja tako z riffi kot s solažami ustvarjata hkrati luč in temo, tako da je album Nekroza vsaj po filingu zelo dualističen, a na srečo znotraj tega dualizma luči in teme nekontradiktoren album. Če je recimo napad z vsemi topovi viden v Dani Crni, je v Sunovrat (začetku) totalni hitrostrelni šus, potem pa v komadu Lov Na Veštice postane morbiden, temačen in težak, medtem ko v komadu Nekroza toni vabijo misli celo v luč, kar je sploh hvalevredna lastnost. Mislim, spoj brutalnosti, teme in hkrati melanholičnega upanja je nekaj, kar album Nekroza dvigne daleč nad druge izdaje.

Vendar bi vse to bilo pol kurca vredno, če ne bi bilo vokalista Nefasa, njegove eksekucije in tekstov. Nefas je toliko duša The Stone, kot je to že od samega začetka Kozeljnik in takšen tandem lahko komot postavimo ob bok Frostu in Satyrju, Nocturnu Cultu in Fenrizu, Abbathu in Demonazu. In če v živo Nefas mogoče zveni enolično (čeprav deluje mnogo bolj zlovešče), je na albumu Nekroza zgodba popolnoma drugačna.

Od divjega kričanja, kot ste ga mogoče vajeni iz starega hita Prividjenja ali psihotičnih izpadov komada Sekao Duboko, Zakopao Plitko, je Nefas prešel v mnogo bolj premišljene, dinamične izbruhe emocij. Dani Crni tako zveni kot nekdo, ki propada v lokalni gostilni, na trenutke celo zelo crustersko, Kamenolom je čista žalost, a hkrati jeza in maščevanje, Sunovrat je realističen in mrtev hladen pogled na neko trenutno situacijo, medtem ko je Lov Na Veštice dramatski (ne dramatičen!) tekst, kjer lahko v enem grlu slišimo sodnika, obtoženca in opazovalca. Da Predgroblje, tekst, ki v svoji kratkosti zajame duh absurda, sploh ne omenjam.

In take interpretacije lahko pridejo samo iz res prepričljivih tekstov. Ne poznam srbske poezije, a Nefasa bi brez težav umestil v panteon ljudi, ki so s svojimi verzi vpisani v večnost, recimo zaradi:

''Opet ti/nesrećo/nevoljo/i sa tobom velika teskoba/znam je dobro/znam da hoće/kuja da me jaše sve do groba'' ali pa ''ova se pesma samo kriči/jer takva zloslutniku liči/moćan otrov, mala doza/jede sporo k'o nekroza/tupa britva mrzovolje/dušu kinji, dušu kolje/ni sam đavo ne bi mog'o bolje/ itd., kar je definitivno mnogo bolj pristno in iskreno kot večina bedarij, ki jih lahko beremo danes, kaj šele, da bi se z njimi lahko identificirali ali pa bi nam dale misliti.

Močnejši deli plošče so gotovo komadi tipa Sunovrat, Pesimizam, Lov Na Veštice, Nekroza, Dani Crni, Predgroblje, medtem ko malce neprepričljivo delujeta Mrak in Košmar. A vsekakor je to samo dokaz, da bend lahko stremi še k nadaljnji rasti in napiše zadeve, ki bodo Nekrozo nekoč postavile v senco.

A tudi v senci bo ta črni monolit stal ponosno in temačno svetil večno.

twitter facebook