recenzije

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

Within Destruction

D E A T H W I S H

AmenRa

VI

Carpenter Brut

Leather Teeth

Watain

Trident Wolf Eclipse

Vasko Atanasoski

Pazi kuče

The Stone

Teatar Apsurda

Brujači

Ladanje

Panikk

Discarded Existence

Stuntman

The Scourge (7'' Flexi EP)

Morbid Angel

Kingdoms Disdained

Midnight

Sweet Death and Ecstasy

All Pigs Must Die

Hostage Animal

Dying Fetus

Wrong One To Fuck With

Neocaesar

11:11

Venom Inc.

Ave

banner
banner

recenzija

15. 5. 2018  The Canyon Observer - NØLL  (KAPA Records, 2018)
Zdaj oba bralca našega portala že verjetno vesta, da je govora o novi The Canyon Observer plati, naslovljeni NØLL. Kar težko verjamem, da so tri leta že mimo, odkar so izadli svoj dolgometražni prvenec FVCK. V treh letih se je zgodilo že marsikaj: turneja po Kubi, koncertni in mini-turnejski nastopi doma in v tujini in moja dva ponesrečena poskusa samomora. Ravno, ko sem bil pripravljen probati še tretjič, mi je na uho prišla novica, da moram prestaviti svoj socialni eksperiment, kajti najprej moram recenzirati novo plato.

31 let nazaj, natanko na današnji dan, je luč na koncu vaginalnega tunela zagledala s telesnimi tekočinami oblita glava, ki je ob svojem rojstvu imela na sebi več las, kot jih ima danes. Dečkov prvi jok je bil prvi Sunn O))) demo posnetek, ob pregledu popkovine pa so zdravniki ugotovili, da je le ta uglašena na A in da jo je težje prerezati kot strune bas kitare. To je zaznamovalo dečkovo življenje v enaki meri, kot je njegovo nasilništvo nad sovrstniki v osnovni šoli zaznamovalo njegove sošolce. Nekdanji strah in trepet lendavske osnovne šole je danes strah in trepet tonskih mojstrov. Nik Franko, rad te imam, sploh danes na tvoj dan. Pa ne samo zato, ker si mentalno na nivoju amebe, ampak tudi zato, ker si svetu dal dve najlepši darili: sebe in NØLL

Zdaj oba bralca našega portala že verjetno vesta, da je govora o novi The Canyon Observer plati, naslovljeni NØLL. Kar težko verjamem, da so tri leta že mimo, odkar so izadli svoj dolgometražni prvenec FVCK. V treh letih se je zgodilo že marsikaj: turneja po Kubi, koncertni in mini-turnejski nastopi doma in v tujini in moja dva ponesrečena poskusa samomora. Ravno, ko sem bil pripravljen probati še tretjič, mi je na uho prišla novica, da moram prestaviti svoj socialni eksperiment, kajti najprej moram recenzirati novo plato. 

Kaj nam The Canyon Observer sploh lahko še ponudijo novega? V 8 letih svojega obstoja so izdali en kitarsko dovršen post EP, pa potem malo trši EP, pa potem zelo trd in črn prvenec ... Po mojih primerjavah je bilo tokrat moč pričakovati že cel gangbang pornič v zvočni obliki. Pa smo to dejansko dobili? 

Smo. NØLL album je neusmiljena zvočna zverina, ki ji je uspelo pobegniti iz kletke in narediti 40-minutni kaos. Če so s prvencem nakazali smer, v katero bi radi zavili, so tukaj našli novo pot in se suvereno predstavili v bolj hardcore-navdihnjeni podobi, ki jim je kot nalašč pisana na kožo. Neprijetnost se prične že s prvimi toni komada Mirrors, ki je odličen uvodni komad v kontrolirano kakofonijo, ki se stopnjuje v komadih Nøll, Entities, Lacerations ... in vas drži v napetosti do konca albuma. Vokal gigantskega bosonogega paličnjaka Matica Babiča je naravnost srhljv. Ogabni kriki, ki se vlečejo v nedogled, so več kot očitno dokaz o žalostnem in zlorabljenem otroštvu, saj takega vokala ne proizvedeš brez resnih življenjskih travm. Kitarske linije dajo občutek masivnega zvočnega zidu; vidi se, da je v zadnjem letu kitarist Miloš Miloševič vadil tudi kitaro in ne samo mahanje z njo, Gašper Letonja pa je zamenjal svoje blues idole za nekaj manj uspešnega v življenju. Važno, da deluje. Tako kot deluje bas linija, ki je nikoli ni preveč, ampak ravno prav, da vas stlači v depresivno realnost kot minimalna slovenska plača. Ne da bi vedel, ker sem na socialni podpori. Več kot samo podporo pa komadom daje tudi Bojan Varga, ki se je za bobnarskim stolčkom najprej kalil v zasedbi Y, sedaj pa že nekaj časa mlati bobne in člane pri The Canyon Observer. Reči, da je boljši od nekdanjega bobnarja Simona Intiharja, bi bilo krivično, saj je celotna zvočna podoba drugačna. Ampak ali se najmanjši član zasebe izkaže? Da. Z dvojno odliko in stopalko. 

V celoti so komadi nekoliko krajši in bolj kompaktni, odlično pa delujejo kot posamezne enote ter kot celota. Da bi bila ta celota še močnejša, pa sta na vokalno pomoč priskočila tudi Anže Demšar od gorenjskih Penitenziagite, ki je ponovno dokazal, da je še vedno številka ena slovenskega kruleža, ter avstrijski ljudomrznež, ki govoril nemške besede v Marksistično-Hitlerjevski maniri in bodo razumljive le študentom Filozofske fakultete.

Skratka, album je odličen in je eden izmed resnih kandidatov za najboljšo sludge/hardcore/black metal/Nik Franko plato leta. O zvočnem nelagodju se lahko prepričate z obiskom njihove Bandcamp strani, da so pa lahko tudi vizualno nelagodni, pa vas bodo prepričali že ta četrtek, 17. 5. 2018, na Metelkovi.

 

 

 

Avtor: Jovo
twitter facebook